Marcel Štefančič, jr.: Novi filmi, ki si jih lahko te dni ogledate na spletu

Capital in the Twenty-First Century
Justin Pemberton (Apple)
Tale izredno živahni, urni, hiperaktivni doku, posnet po bestsellerju Thomasa Pikettyja, nadaljevanju Marxovega Kapitala, vam sicer ne bo povedal, kaj je alternativa kapitalizmu, toda povedal vam bo, zakaj je kapitalizem postal stroj za ustvarjanje rekordne ekonomske neenakosti – zakaj torej zmagovalci dobijo vse, drugi pa si delijo drobtine, zakaj ima polovico svetovnega bogastva v lasti peščica ljudi in zakaj so nove generacije revnejše od generacij staršev. Srhljiva ekonomska neenakost je posledica kapitalističnih mitov, s katerimi nategujejo ljudi. Recimo: bogati si vse tisto bogastvo zaslužijo! Pa: v našem interesu je, da so bogati čim bogatejši in čim manj obdavčeni, ker potem toliko več »kapne dol«, k nam! Tudi: bogatejši ko so ljudje, raje pomagajo drugim! In seveda: neenakost je dobra, ker poganja tekmovalnost in konkurenčnost! Vse to so laži, a lagala je tudi Jane Austen – bogataš se z njo ne bi nikoli poročil zato, ker je bila inteligentna in duhovita. In ja, vsakič, ko se ljudje naveličajo ekonomske neenakosti, jih začnejo strašiti in polarizirati z begunci, priseljenci, teroristi, virusi – in vse ostane po starem, s prerazporejanjem bogastva navzgor vred. Kot zdaj.

El hoyo
Galder Gaztelu-Urrutia (Netflix)
Če hočete videti fiktivno verzijo Pikettyjevega Kapitala v 21. stoletju, si oglejte tale španski distopični triler, ki se dogaja v nebotični vertikalni ječi, v kateri je v vsakem nadstropju ena celica, v vsaki celici pa sta po dva jetnika – in enkrat na dan od zgoraj navzdol potuje »platforma« s hrano. Vsak na hitro pobere in poje, kolikor more, potem pa se »platforma« spusti dol, v spodnje nadstropje. Višje ko si, več dobiš. Nižje ko si, bolj si lačen. Na tistem krožniku je za vse dovolj, a nekateri so prepričani, da so upravičeni do bogastva – in od njih potem kapljajo res le kapljice.

Edge of Democracy
Petra Costa (Netflix)
»Pravijo mi prostak, homofob, rasist. Toda jaz sem junak,« krikne brazilski predsednik Jair Bolsonaro, ki je res vse to – tudi junak. In tale hipnotični doku ne pokaže le, kako se je Brazilija iz vojaške diktature prelevila v demokracijo, temveč tudi, kako je ljudstvo, ki je najprej evforično izvolilo, objelo in slavilo Lulo, karizmatičnega kandidata delavske stranke (»najpriljubljenejši politik na svetu,« kot je rekel Barack Obama), in potem njegovo naslednico, nekoč mučeno Dilmo Rousseff, nenadoma pa – po na videz »objektivni« preiskavi korupcije (»Avtopralnica«), dejansko operaciji, s katero so elite minirale levico – izvedlo salto mortale ter objelo in izvolilo Bolsonara, nacionalista, avtokrata in fašista. To, kar vidimo, je svarilo: kaj če je bila demokracija res le kratek sen?

There’s Something in the Water
Ian Daniel & Ellen Page (Netflix)
Nekaj je v vodi, bi se glasil slovenski prevod tega dokuja, ki ga je korežirala igralka Ellen Page (Juno) in ki pokaže, da je na vzhodu Kanade (Nova Škotska) res nekaj v vodi, toda le tam, kjer zraven vode živijo staroselci ali nebelske etnične manjšine (npr. črnci), ki jih kemične tovarne in podobni industrijski obrati povsem mirno in brez slabe vesti zapackajo s strupenimi odplakami in odpadki. Najprej crknejo ribe, potem začnejo umirati ljudje, žrtve okoljskega rasizma.

The Assistant
Kitty Green (Amazon)
Jane (Julia Garner), asistentka pri neki newyorški filmski hiši, prihaja v službo navsezgodaj – pred vsemi drugimi. Vse mora pripraviti. Ne da to kdo ceni. Au contraire – nanjo gledajo zviška. Če je le priložnost, jo ponižajo ali užalijo. V dvigalo je bolje, da vstopi zadnja – in da zadnja iz njega tudi izstopi. Tu nihče ne uživa, nihče ne dela nič kreativnega – vsi le izpolnjujejo ukaze. Kot v lagerju. Delo izgleda kot kazen. To so hladne, krute, monotone, brezosebne, razčlovečene pisarne. Za Jane, ki hoče nekoč postati producentka, bi bilo najbolje, če bi delala od doma, a ne more. Vsak dan mora opraviti tisoč drobnih tajniških opravkov. Očistiti mora tudi šefovo pisarno – včasih na kavču najde madeže sperme, včasih na tleh najde uhane ali lase. Tu, za temi vrati, vsak dan divja spolno nasilje – nadlegovanje, izsiljevanje, posiljevanje. Skozi to pisarno je šla tudi Sienna (Kristine Friseth), lepotica, ki se zaposli v tej filmski hiši – za zdaj bo le tajnica, pa četudi spi v luksuznem hotelu. Tiranskega šefa, njenega »sponzorja« (okej, njenega plenilca), nikoli ne vidimo, prav tako ne izvemo, kako mu je ime. Pravijo mu le »On«. Lahko bi mu rekli Harvey Weinstein. Jane, ki se ustraši za Siennino varnost, ga skuša prijaviti vodji »človeških virov«. A ji ne uspe. Moralo bo priti gibanje #MeToo, da ga bo odneslo tja, kamor sodi. Pri tem sijajnem filmu, ki se kot vse tragedije odvrti v enem dnevu in na enem kraju, se boste vprašali le: kako je mogoče, da kultni, oskarjevski, nepozabni filmi nastajajo v tako groznem okolju in tako morečem vzdušju?

The Other Lamb
Małgorzata Szumowska (Amazon)
Tu imate žensko sekto, ki jo vodi moški, ja, toksični moški – to je njegova republika Gilead. Od žensk terja, da so mu vdane, podrejene, uslužne. Njegove besede so zapovedi. Ko reče, naj rodijo, rodijo. Ko reče, naj molijo, molijo. Same ženske – vse v belem – nimajo besede. A je ne potrebujejo – ker moški govori namesto njih. Vse mu verjamejo. Tale grozljivka izgleda kot srhljiva parodija moških gibanj, ki hočejo obnoviti patriarhat in spolne hierarhije, toda ko najstnica (Raffey Cassidy) dozori in spregleda, Deklina zgodba mutira v Carrie. V filmu Never Rarely Sometimes Always (Amazon) pa vidite, kako daleč mora odpotovati ameriška najstnica (Sidney Flanigan), da bi lahko splavila. Toliko o modernem Gileadu.

Possessor
Brandon Cronenberg (Amazon)
Zdaj, ko se očitno odrivamo v prihodnost, v kateri se bomo z vlado borili za svoje lastno telo, je ravno pravi čas, da si ogledate tale distopični triler, v katerem izdelajo »psihični« sistem, ki človeku omogoča, da vstopi v misli drugega človeka, s tem ugrabi njegovo telo in ga prelevi v morilca – po uporabi ga zavržejo. Boj za telo je tu alegorija kapitalističnega boja za telo delavca – za telo, ki ga kapitalizem izčrpa, okuži, stali in zavrže. Film je posnel Brandon Cronenberg, sin Davida Cronenberga, ki je pred leti debitiral s filmom Antiviral (Amazon), v katerem ljudem vbrizgavajo viruse, ki so »zrasli« v zvezdnikih.

The Infiltrators
Alex Rivera & Cristina Ibarra (Loft)
Tale elokventni doku pokaže, kako so »nedokumentirani« priseljenci, še najstniki, člani mladinske organizacije, ki se bori proti deportacijam, leta 2012 sklenili, da se bodo dali prijeti in zapreti v floridski zbirni center (brutalen, brezizhoden), iz katerega bi potem »od znotraj« osvobodili vse druge ilegalne priseljence. Vsekakor, navdihnili so jih številni filmi, toda rekel bi, da so jih še najbolj navdihnili filmi, v katerih jetniki bežijo iz nacističnih taborišč. Floridski zbirni center je namreč rasistično taborišče, v katerem lahko človek ostane tudi do smrti in živi Kafko. In ko smo že ravno pri Kafki: oglejte si doku Life Overtakes Me (Netflix), če hočete videti, kako se stravmatizirani otroci beguncev na Švedskem nehajo odzivati in padejo v »skrivnostno« komo (»resignacijski sindrom«).

Bad Education
Cory Finley (HBO+)
Tule vas čaka fina, burleskna vivisekcija korupcije: na neki ugledni javni šoli, ki res cveti, se izkaže, da so nekateri šolniki kradli denar. Šoli gre dobro, denar kar leti, nihče ne gleda v drobni tisk – gremo! Potem izbruhne škandal, toda ravnatelj (Hugh Jackman), priljubljen, zelo cenjen in slavljen, ne verjame, da je to res. Da bi ljudje, ki so mu tako blizu, kradli? Ne! Šole vendar delajo nekaj plemenitega! Če to šolo prevedete v Slovenijo, zagledate ministra Počivalška, prepričanega, da je vse okej, ker so med operacijo »Maske« reševali življenja, in zgroženega nad paragrafarji, ki iščejo pike in vejice.

A Secret Love
Chris Bolan (Netflix)
Terry Donahue in Pat Henschel sta se spoznali leta 1947, takoj sta se tudi zaljubili in zaživeli skupaj – in potem sta živeli kot partizanki, v globoki ilegali in strahu, da ju bo kdo izdal, ter si dobrih 60 let izmišljali razloge, s katerimi sta pred svojci in javnostjo upravičevali skupno življenje. Druga brez druge nista mogli, njune skrivalnice so bile prave mojstrovine – in te mojstrovine so bile afirmacija njune ljubezni. Res sta se postarali, toda njuni dnevi so bili boljši od vaših noči. V dokuju Circus of Books (Netflix) lahko vidite, kje sta nabavljali LGBTQ+ porniče, če ju je slučajno zaneslo v Los Angeles.

Crip Camp
Jim LeBrecht & Nicole Newnham (Netflix)
Leta 1971 so hipiji v Catskillsu, newyorškem letoviškem hribovju, organizirali poletni tabor (Camp Jened), v katerega so na letovanje povabili invalide in s tem povzročili pravo revolucijo. Invalide, do tedaj marginalizirane in izbrisane, je končno nekdo zares opazil. Končno so dobili glas. Končno so – sredi »seksa, drog & rokenrola« – doživeli opolnomočenje. In končno jih je prežel aktivistični duh. Prav tu se namreč začne državljanski boj za pravice invalidov.

Extraction
Sam Hargrave (Netflix)
Chris Hemsworth ni Thor, pa vendar je kladivo – Tyler Rake, brutalni, eksplozivni, brezobzirni plačanec, ki v Bangladešu rešuje ugrabljenega sina nekega indijskega gangsterja. Ujetnikov ne jemlje, njegovo telo postane spektakel Kristusovih ran, mesto se trga in lomi, kaskaderji pa delajo nadure – in čutite vsako njihovo kost. Ste videli Johna Wicka? No, predstavljajte si Johna Wicka v Daki! Kupi trupel izgledajo kot kupi smeti, slumi pa tako, kot da so pripravljeni za rušenje. Zakaj so najdestruktivnejši in najekstremnejši akcijski filmi posneti na globalnem jugu, ni skrivnost – ker lahko zahodni filmarji tam počnejo, kar hočejo. Klišeji dobijo dodano vrednost.

True History of the Kelly Gang
Justin Kurzel (Amazon)
»Takšno je pač življenje,« je menda rekel avstralski izobčenec Ned Kelly, preden so ga leta 1880 obesili. Tu ga vidimo, kako se bojuje proti britanskim imperialnim oblastem, ki ga kriminalizirajo že od malega. Nazaj hoče le to, »kar je naše«. V zadnji bitki – na polju pri Glenrowanu – si natakne neprebojni oklep, da bi izgledal kot srednjeveški vitez. Film – krvav, brutalen, ekspresiven, nadrealen in lep – ga prelevi v grandomansko šekspirjansko vizijo, skoraj Macbetha, prepričanega, da mora biti vsak človek avtor svoje zgodovine.

Sea Fever
Neasa Hardiman (Amazon)
Ko nekaj sluzastega, tipalkastega okuži irsko ribiško ladjo, si člani posadke omislijo karanteno, ki naj bi jih zaščitila pred morilskim parazitom, toda ta šoker, v katerem ribiči pošast ujamejo med komercialnim lovom na prostem trgu, ki je nam prinesel covid-19, preveč dolguje Osmemu potniku (in Carpenterjevemu Stvoru), da bi tisti, ki so okuženi, okrevali. Če hočete Osmega potnika pod morjem, pa si oglejte šoker Underwater (Amazon), v katerem Kristen Stewart in druge podmorske rudarje na dnu oceana pričaka pošast, odgovor na ekspanzijo kapitalizma.

Endzeit
Carolina Hellsgård (Amazon)
Če hočete še enkrat videti, kako hitro se lahko svet iz »normalnega« prelevi v apokaliptičnega, potem si oglejte tale nemški triler, v katerem zombijsko pandemijo preživita le dve mesti, Jena in Weimar, a tudi dve dekleti, ki se iz Weimarja prebijata proti Jeni. Njun trip po distopični fronti bi lahko posneli v enem kadru – kot film 1917. Da bi se imeli za nekaj samoumevnega, imata tako malo razlogov kot zdaj po izbruhu covid-19 mi, zato tako zlahka prikimamo eni izmed junakinj, ki dahne: »Smo le kamni, ki vidijo oboje, življenje in smrt.«

Furie
Olivier Abbou (Netflix)
Francoska družina se z avtodomom odpelje na počitnice, svojo hišo – da ne rečem ograjeno vilo – pa v rabo začasno prepusti neki drugi, deprivilegirani družini. Saj veste: da medtem ko je ne bo, ne bi kdo vlomil. Toda ko se vrne s počitnic, se druga družina noče izseliti, zato prva družina pristane v prikolici. Mantra, da mora denar krožiti, v tej invazijski groteski – reimaginaciji Peckinpahovih Slamnatih psov – mutira v mantro, da morajo krožiti nepremičnine.

Psycho
Myshkin (Netflix)
Indijska reimaginacija Hitchcockovega Psiha – epska, spevna, bollywoodsko kičasta, telenovelistično baročna, ezoterična, kinetična, z grizlijevskim »budističnim« serijskim morilcem, zbiralcem ženskih glav, hkrati bogom in črvom, in njegovo novo žrtvijo, ki se ne žre, ker je prepričana, da jo bo neki slepi glasbenik v sedmih dneh itak našel in osvobodil. To je ljubezen! Če hočete videti ultimativno ljubezen, si oglejte indijsko farso Mrs. Serial Killer (Netflix), v kateri lahko ženska moža, za katerega se izkaže, da je serijski morilec, reši le tako, da kopira njegove umore in ustvari vtis, da je »pravi« serijski morilec še vedno na prostosti. Če pa hočete bolj realističen film o lovu na serijskega morilca, si oglejte poljski triler Plagi Breslau (Netflix), v katerem – vsak dan ob 18.00 – ubija nekdo, ki očitno prezira »slabe« plati kapitalizma.

Honey Boy
Alma Har’el (Amazon)
Shia LaBeouf je zadnja leta slovel po škandalih in pijanskih izgredih, a tudi po lucidnih performansih: leta 2015 si je v nekem newyorškem kinu ogledal vse svoje filme v obratnem vrstnem redu (gledal je tri dni!), leto prej si je na berlinskem festivalu na glavo poveznil papirnato vrečo z napisom »Nisem več slaven«, svoje metaperformanse o slavi pa je dopolnil s temle filmom, v katerem igra očeta – svojega strupenega kreatorja, svojega lunatičnega motivatorja, svojega toksičnega tirana. To je njegov Manchester by the Sea, njegov Izganjalec hudiča.