Urbanizem v času socialnega distanciranja

Nehvaležno je pisati o položaju, v katerem smo se znašli, v času, ko izhod iz njega in njegove dolgoročne posledice še zdaleč niso vidni. O novem koronavirusu in bolezni, ki jo povzroča, nekaj mesecev po izbruhu epidemije še vedno vemo premalo; statistike, interpretacije teh, modeli in projekcije se preveč razlikujejo in spreminjajo, da bi se nanje z gotovostjo zanesli. So pa ukrepi, sprejeti za zajezitev in upočasnjevanje širjenja epidemije, razgalili nekatere plati vsakdanjega življenja, ki jih sicer ne opazimo. Doživljamo nekakšen laboratorijski eksperiment, neizvedljiv v vsakdanjih razmerah. Socialno distanciranje je močno poseglo v medčloveške odnose, omejitve gibanja pa v našo mobilnost. Oba ukrepa sta spremenila dojemanje javnega prostora, ki je za nas postal večidel nedostopen. A spremenilo se je tudi dojemanje zasebnega prostora, doma, na katerega smo bili za daljše obdobje omejeni. Nekatere značilnosti slovenskega prostora, na primer razpršenost poselitve in zanašanje na osebne avtomobile, se ta čas zdijo celo prednost, čeprav v vsakdanjih razmerah veljajo za težavo. Vendar nas spoprijemanje z epidemijo ne sme zavesti, da so okoljske, prostorske, gospodarske in druge težave izginile. Življenje se bo prej ko slej vrnilo v prejšnje, čeravno spremenjene tirnice; z omilitvijo ukrepov se v to novo normalnost že postopoma vračamo.