Urbanizem v času socialnega distanciranja

Nehvaležno je pisati o položaju, v katerem smo se znašli, v času, ko izhod iz njega in njegove dolgoročne posledice še zdaleč niso vidni. O novem koronavirusu in bolezni, ki jo povzroča, nekaj mesecev po izbruhu epidemije še vedno vemo premalo; statistike, interpretacije teh, modeli in projekcije se preveč razlikujejo in spreminjajo, da bi se nanje z gotovostjo zanesli. So pa ukrepi, sprejeti za zajezitev in upočasnjevanje širjenja epidemije, razgalili nekatere plati vsakdanjega življenja, ki jih sicer ne opazimo. Doživljamo nekakšen laboratorijski eksperiment, neizvedljiv v vsakdanjih razmerah. Socialno distanciranje je močno poseglo v medčloveške odnose, omejitve gibanja pa v našo mobilnost. Oba ukrepa sta spremenila dojemanje javnega prostora, ki je za nas postal večidel nedostopen. A spremenilo se je tudi dojemanje zasebnega prostora, doma, na katerega smo bili za daljše obdobje omejeni. Nekatere značilnosti slovenskega prostora, na primer razpršenost poselitve in zanašanje na osebne avtomobile, se ta čas zdijo celo prednost, čeprav v vsakdanjih razmerah veljajo za težavo. Vendar nas spoprijemanje z epidemijo ne sme zavesti, da so okoljske, prostorske, gospodarske in druge težave izginile. Življenje se bo prej ko slej vrnilo v prejšnje, čeravno spremenjene tirnice; z omilitvijo ukrepov se v to novo normalnost že postopoma vračamo.

Uvedba karantene, čeprav po tihem pričakovana, je javnost šokirala. Gre pač za drastičen ukrep, ki je razumljivo povzročil veliko nejevolje, čeprav prepoved zapuščanja domov pri nas ni bila niti približno tako stroga kot v številnih drugih evropskih državah. Smo pa v Sloveniji sprejeli ukrep, ki je v večini razvitih držav neizvedljiv, saj bi pomenil popolno ohromitev vseh dejavnosti, tudi delovanja nujnih služb, a je pri nas ostal tako rekoč neopažen. Gre za popolno ustavitev javnega prometa. Že skoraj dva meseca stojijo mestni, primestni in regionalni avtobusi ter seveda vlaki, pa to ni povzročilo nobenega ogorčenja, peticij ali protestov, kot jih je na primer prepoved prehajanja občinskih mej. Lahko razumemo, da prve tedne, ko je večina prebivalstva ostala doma, potrebe po javnem prevozu res ni bilo. A začetni strah je do danes že dodobra izzvenel, podjetja obnavljajo proizvodnjo (ta marsikje v resnici ni nikoli povsem zastala), zaposleni se vračajo v pisarne, urade, trgovine – pa se zdi, da javnega prevoza še vedno ne pogreša nihče. Razlago najdemo v statistikah o uporabi javnega prevoza iz časa pred epidemijo: njegovi uporabniki so pretežno dijaki, torej tisti, ki avtov že tako ne smejo voziti in so zaradi zaprtja šol zdaj pač ostali doma. Sledijo študenti, ki so jim prav tako zaprli fakultete, ter upokojenci, ki ostajajo doma delno zaradi skrbi za lastno zdravje in zato, ker so jim onemogočeni siceršnji načini druženja. Skratka, pokazalo se je, da pri nas javni prevoz uporabljajo le tisti, ki druge možnosti nimajo, obenem pa so to družbeno najmanj »relevantne« skupine (sploh upokojenci bi po mnenju nekaterih morali kar prostodušno sprejeti zdesetkanje svojih vrst zavoljo gospodarske blaginje). To seveda ne pomeni, da v Sloveniji ni podjetij, ki bi imela težave s prihodom zaposlenih v službo. A očitno se večina delovno aktivnega prebivalstva dobro znajde z lastnimi avtomobili in očitno so parkirišča pred večino obratov in poslovnih stavb povsem ustrezno velika. Čeprav se to za zdaj zdi prednost, se spomnimo številnih slabih plati odvisnosti od osebnih avtomobilov: negativni učninki na zdravje zaradi izpustov in neaktivnega življenjskega sloga, vpliv na globalno segrevanje in okoljsko krizo, potratna raba javnih sredstev in prostora zaradi širitve cestne infrastrukture, veliki stroški za mobilnost na ravni gospodinjstev oziroma posameznikov … Opozoriti je treba tudi na potencialno nevarnost, ki grozi od osebnega prevoza odvisnemu prebivalstvu ob morebitnih podražitvah goriva – ta težava je pripomogla k razvoju velike finančne krize v ZDA leta 2008. Zmanjševanje kmetijskih površin zaradi gradnje cest navsezadnje poslabšuje možnost za prehransko samooskrbo države, ki bi bila v krizi, kakršna je današnja, dobrodošla.

Že skoraj dva meseca stojijo mestni, primestni in regionalni avtobusi ter seveda vlaki, pa to ni povzročilo nobenega ogorčenja.

Druga navidezna prednost pri spoprijemanju z epidemijo, ki gre z roko v roki z avtomobilizmom in ima enake negativne in netrajnostne učinke, je razpršen poselitveni vzorec. Po logiki, da se epidemija hitreje širi na gosto poseljenih območjih, ker se virus prenaša z medsebojnimi stiki, se zdi, da je nadvse dobro, da dobršen del prebivalstva živi v enodružinskih hišah. Vendar bodo to povezavo morale prostorsko-epidemiološke raziskave še podrobneje obdelati. Dokler ostajajo ljudje doma, je vseeno, ali ostajajo v stanovanju ali hiši. V normalnih razmerah pa so neodvisno od vrste bivališča primorani v srečevanje v službi, šoli, trgovini … Morda je sporna le velika gostota, značilna za svetovne metropole, s katerimi so neprimerljiva celo naša najgosteje poseljena naselja. Je pa bistvena razlika z vidika osebnega doživljanja, če karanteno ali izolacijo prestajamo v majhnem stanovanjcu ali hiši z vrtom. Pokazalo se je, kako pomembno je, da ima stanovanje balkon. Iz Italije in Španije so poleg posnetkov prepevanja na balkonih prihajali šaljivi ženitni oglasi, v katerih se ponudniki hvalijo, da premorejo balkon. Seveda je dobro, če je ta dovolj velik in ne le utilitarna zunanja površina za odlaganje krame in sušenje perila. Morda so nekateri, ki so balkone v preteklosti zasteklili ali priključili stanovanju (in s tem skazili zunanjo podobo stavbe), zdaj celo ugotovili, da to ni bila dobra odločitev. Upamo lahko, da bodo primerno velike zunanje bivalne površine postale trend v večstanovanjski gradnji in da jih bodo stanovalci tudi uporabljali in ozelenjevali. Spomniti pa se velja, da edina alternativa stanovanju v bloku ni prostostoječa hiša. Kot smo na tem mestu že pisali, so zanimiva možnost vrstne oziroma atrijske hiše, ki ponujajo večje individualno bivališče, primerno tudi za nekoliko večje družine. Njihova odlika je manjši vrt ali atrij, ki omogoča bivanje zunaj ob lepem vremenu, varno igro otrok, vzgojo cvetlic in zelenjave, zaradi majhnosti pa je lahko obvladljiv za vzdrževanje. V urbanističnem smislu je prostor z njimi bistveno bolje izkoriščen, gospodarnejša je gradnja infrastrukture, obenem pa so vrstne in atrijske hiše tipološko primerne tudi za manjša naselja, ki v Sloveniji prevladujejo.

Pri delovnih procesih so epidemiološki ukrepi razkrili nekatere prednosti in omejitve telekomunikacijskih tehnologij. Povedano drugače, v času, ko veliko pisarniških delavcev dela od doma oziroma na daljavo, siceršnji vsakodnevni sestanki pa so se spremenili v videokonference, se je pokazalo, kaj točno omogočajo sodobne telekomunikacije – in obenem, kako neprimerljiv je ta način komuniciranja z osebnim stikom. Morda so kje ugotovili, da so nekateri sestanki pravzaprav odvečni, vsekakor pa jih je zoprno spremljati na zaslonu in s tistim nadležnim trenutkom zakasnitve. Gotovo je postalo jasno, koliko preprosteje in hitreje je v živo kaj razložiti – ali koga o čem prepričati – kot to storiti po telefonu, pred kamero ali z elektronskim sporočilom. Da je storilnost zaposlenih, ki delajo od doma, manjša zaradi številnih distrakcij, je bilo znano že dolgo pred epidemijo. Je pa zdaj toliko več ljudi odkrilo, kako pomembna je za službeno učinkovitost vsakodnevna rutina, ki ima pomenljiv prostorski vidik: jutranja pot v službo kot uvod v prisotnost na delovnem mestu, za katero sta potrebni neka resnost in zbranost, nato vrnitev v sproščujoče domače okolje. To tudi pove, kako pomembno je spodbudno delovno okolje v prostorskem smislu, od urejenosti in oblikovanosti pisarn ali delavnic, prijetnih prostorov za odmore in malico do različnih dodatnih storitev, ki jih lahko zagotavlja sama stavba ali njena bližnja okolica: varstvo otrok, možnost za rekreacijo in zabavo, gostinska ponudba, zdravstvena in zobozdravstvena oskrba … Čeprav se nekatere od teh dejavnosti zdijo prej nasprotje delovne učinkovitosti, jih napredni delodajalci celo spodbujajo, saj naj bi se številne izvirne zamisli in rešitve porodile ravno med zabavo, igro ali druženjem ob pijači. Kljub nekaterim slabostim pa ne smemo odpisati niti dela od doma. To je na Zahodu precej bolj razvito kot pri nas in nekateri delodajalci zaposlenim omogočajo nekaj dni dela od doma na mesec kot del uveljavljene prakse. Občasna prekinitev rutine storilnost lahko spet poveča, hkrati pa si s tem delodajalec nekoliko zniža obratovalne stroške. Seveda je delo od doma mogoče le pri zaposlitvah pisarniškega tipa.

Ob omejitvi gibanja na občino bivanja smo vsaj Ljubljančani opazili, kako pomembni so mestni parki. Ugotovili smo, da se pravzaprav rekreiramo tudi na kmetijskih območjih, ki niso »uradni« parki, bi pa to lahko ali celo morali postati.

Med domom in službo pa obstaja še nekaj, kar sociologi imenujejo »tretji prostor«. To so prostori, kjer zunaj doma preživljamo prosti čas. Najpogosteje gre za prostore za šport in rekreacijo ter gostinske lokale, pa tudi kulturne in razvedrilne ustanove (gledališča, kinematografi), prostore društev in mladinskih organizacij, nakupovalna središča … Skupno jim je to, da se v njih družimo in srečujemo z ljudmi, ki niso naši družinski člani ali sodelavci. V vsakodnevnem povzdigovanju pomena gospodarstva in čislanju družinskega življenja so ti prostori pogosto spregledani, a so za ljudi, ki so družbena bitja, nadvse pomembni, to opazimo predvsem zdaj, ko so nam odvzeti. Prej smo se pritoževali nad gnečo v mestnih središčih, zdaj še kako pogrešamo druženje v polnih lokalih. Številnim manjkajo obiski fitnes centrov ali frizerskih salonov. Ob omejitvi gibanja na občino bivanja smo vsaj Ljubljančani opazili, kako pomembni so mestni parki. Ugotovili smo, da se pravzaprav rekreiramo tudi na kmetijskih območjih, ki niso »uradni« parki, bi pa to lahko ali celo morali postati, na primer Ljubljansko barje, zeleni klin med Žalami in Bežigradom (ki je v občinskem prostorskem načrtu zazidljivo območje!), polja od Centra proti Sostremu …

Smo torej v obdobju nastajanja nove normalnosti, zato je čas, da si podrobneje ogledamo bivalne vzorce, ki jih je razkrila epidemija, saj so razmere prav zdaj prave, da jih spremenimo. Nekatere oblike socialnega distanciranja bodo bržkone še dolgo aktualne, priložnost pa imamo, da se lotimo tistih sprememb, s katerimi lahko naš prostor postane bolj trajnosten, prijaznejši in lepši.