»Državi je jasno, da nikoli ne bo imela dovolj policistov, da vsem kršiteljem napiše kazni«

"Epidemija je resnična. A ukrepi proti njej so ideološko pogojeni. Hešteg ostanidoma je v resnici simbol repatriarhalizacije družbe. Izjavi o hormonih in prepovedih stiskanja na klopcah sta simbolni točki zapiranja v lažno skupnost dveh, v nuklearno, po možnosti seveda heteroseksualno družino. Slepo pristajanje na prepoved dotikov, strasti, političnega in skupnega kot predpogoj za odpiranje družbe, gledališč in javnih dogodkov je pot, ki vodi v popolno individualizacijo in avtoritarnost. Državi je jasno, da nikoli ne bo imela dovolj policistov, da vsem kršiteljem napiše kazni - podobno kot nikoli ne bo imela dovolj zaporov, da vanje pomeče vse, ki si drznejo misliti drugačen svet. Zato rekrutirajo najnevarnejšega policista – tistega, ki ga vsak izmed nas lahko nosi v sebi. Zgolj od nas je torej odvisno, ali se bomo trendu avtoritarnosti uprli. Tam kjer delamo, živimo, ustvarjamo ali se rekreiramo."

"V družbi, kjer je bogastvo skoncentrirano v rokah peščice, karantene jasno kažejo, da je država pripravljena žrtvovati populacijo, ki ni koristna za ohranjanje tovrstnih privilegijev. Le solidarnost in novo premišljevanje skupnega in skupnosti ter samoorganizacija naših življenj - tako v umetnosti kot sicer - nas ob predpogoju, da skupaj zavrnemo program vrnitve v normalnost in družbeno otopelost, popeljejo na pot, kjer bomo lahko na novo premislili, kaj bo v prihodnosti pomenilo biti skupaj. Morda je vendarle napočil čas, da se pogovarjamo o tem, kako živeti in ne le životariti."

(Tjaša Pureber, publicistka, v kolumni Zavrnitev stare normalnosti; za Radio Študent)