Doktrina koronašoka

Šrilanko je 26. decembra 2004 razdejal strahovit cunami. Šrilančani so bili v šoku. In kaj je storila šrilanška vlada, ko so bili Šrilančani v šoku – ko so bili prestrašeni in dezorientirani, ko torej niso bili pri sebi? Nič, ribiška naselja, ki jih je razdejal cunami, je zradirala, ljudi odselila, jim v imenu »varnosti« prepovedala ponovno gradnjo hiš in naselij, obale pa potem prelevila v hotelske komplekse, v fine, butične turistične destinacije.

Vlada je hotela to storiti že prej, a ni mogla. Potrebovala je katastrofo, da je storila tisto, česar si pred katastrofo – pred cunamijem – ni upala narediti. Denar, ki so ga dobili od Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke, so porabili za privatizacijo razdejanega območja. Cunami je postal kritje za privatizacijo, za osvoboditev trga, za avkcijo družbenega bogastva.

Isti scenarij se je odvrtel leta 1998, ko je hurikan Mitch razdejal Gvatemalo, Honduras in Nikaragvo. In seveda, isti scenarij se je odvrtel avgusta 2005, ko je Katrina razdejala New Orleans. Katastrofa, ob kateri so ljudje od groze in šoka zaprli oči, je bila lepa poslovna priložnost: v New Orleansu so korporacijam znižali davke, povsem deregulirali trg in ga »osvobodili«, najeli cenejšo delovno silo, javne stanovanjske projekte spremenili v hotelske komplekse in kondominije, javne šole privatizirali, učiteljski sindikat razpustili, člane tega sindikata – 4700 učiteljev – pa odpustili. Nekatere so ponovno najeli – po znižani ceni. Izraz »rekonstrukcija«, s katerim so označevali to, kar so počeli, je bil le sinonim za popoln izbris javne sfere.

Ko so se ljudje po katastrofi prebudili, ko so odprli oči, ko so torej prišli k sebi, je bilo že prepozno – to ni bil več svet, v katerem so zaspali. Medtem ko so bili v šoku, so jih »reformirali«. Abnormalno je postalo normalno. Abnormalnost je postala nova normalnost.

Ta scenarij je zaščitni znak in izbrano orodje sodobnega »kapitalizma katastrofe«, je leta 2007 v Doktrini šoka opozorila Naomi Klein. Kapitalizem katastrofe – serija orkestriranih napadov na javno sfero v času katastrofe – je produkt »čikaške šole«, inkubatorja neoliberalnih politik. To doktrino je lansiral ekonomist Milton Friedman, ki je sanjal o čistem kapitalizmu, o kapitalizmu brez motenj, socialnih obveznosti in državnih vmešavanj, o kapitalizmu, ki ga ne bi več nič vezalo ali pa reguliralo, o kapitalizmu kot »nebeškem kolesju« in »umetnini«, o kapitalizmu, ki bi pel, o kapitalizmu, ki bi bil še manj reguliran, kot je bil reguliran pred veliko gospodarsko krizo v tridesetih, o popolnem trgu, ki bi temeljil na samointeresu, samoregulaciji in nevidni roki.

Pod pretvezo pandemije in množičnega umiranja je to, kar je bilo prej politično nemogoče, postalo politično mogoče, celo politično neizogibno.

Friedmanov mesijanski scenarij je bil preprost: bogati in revni naj bodo obdavčeni po isti stopnji, korporacije naj imajo doma in po svetu odprte trge, trgi naj bodo čim bolj deregulirani (»prosti«, »svobodni«), vse cene, s plačami vred, naj določa izključno prosti trg (konec minimalnih plač), zdravstvo, šolstvo, socialni programi, pošta, pokojninski skladi, narodni parki ipd. naj se privatizirajo, vse družbeno bogastvo naj preide v zasebne roke. Svoboda in demokracija sta le sinonima za prosti trg, kar pomeni, da služita le prostemu trgu. Ekonomska svoboda ima prednost pred politično svobodo – pred parlamentarno demokracijo, ki je le motnja. Trg je pomembnejši od demokracije. Politična svoboda za demokracijo ni bistvena – ekonomska pač. In če ne gre drugače, si je treba svobodo – svobodo trga, se razume – priboriti na silo. Ne preseneča, da neoliberalci tako ljubijo avtokrate in diktatorje. Friedman in njegov guru, Friedrich Hayek, nista mogla prehvaliti čilskega diktatorja Pinocheta. »Zgodovina sodobnega prostega trga je bila napisana s šoki,« pravi Naomi Klein. Friedmanova verzija kapitalizma je apokaliptični fundamentalizem, saj izključuje vse konkurenčne sisteme, obenem pa je nevarna, ker za svojo izpolnitev nujno potrebuje kataklizmo, hudo naravno nesrečo, katastrofo, poganjek bibličnih apokaliptičnih fantazij, pa tudi puritansko-kalvinističnih fantazij o trpljenju, ki da te edino pripelje k Bogu. Pogoj za osvoboditev trga in korporacij ni demokracija, ampak kataklizma – šok. Večja ko je katastrofa, večja je priložnost – in večja ko je priložnost, večji so profiti.

»Friedman in njegovi učenci že več kot tri desetletja izpopolnjujejo tole strategijo: najprej počakajo na veliko krizo, medtem ko se ljudje še vedno pobirajo od šoka, dele države prodajo zasebnim igralcem, na koncu pa te ‘reforme’ na hitro razglasijo za nekaj permanentnega.« Friedman je rad poudaril, »da lahko le kriza – bodisi dejanska ali pa namišljena – povzroči pravo spremembo« in da je treba imeti stalno pripravljene »alternative obstoječi politiki«, da bi jih lahko uporabili, »ko to, kar je bilo prej politično nemogoče, postane politično neizogibno«.

In kdaj postane to, kar je bilo politično nemogoče, politično neizogibno? Točno: prav v času hude katastrofe ali pa hude krize. In tedaj se je treba odzvati hitro, nenadno in odločno ter vsiliti nagle in nepovratne poteze, preden se družba ponovno ne vrne pod »tiranijo statusa quo«. Dokler je družba še šokirana, ustrahovana, zmedena in dezorientirana, se lažje odpove rečem, ki se jih je prej – pred katastrofo, pred šokom – oklepala. Friedman je ocenjeval, da ima vlada približno pol leta časa, da izvede velike reforme, ki si jih prej ni upala. Pretiravanje tu nikoli ne škodi. »Druge priložnosti morda ne bo.«

V demokraciji tega ne moreš storiti – če hočeš to storiti, moraš demokracijo začasno zamrzniti. Politični teror je zato partner ekonomskih »reform«. Ko so ljudje v šoku, ko so v strahu za preživetje, ko torej v času katastrofe doživijo mentalno regresijo (tako kot pri mučenju zaporniki, pravi Naomi Klein), jim lažje izpereš možgane. Lažje jih deprogramiraš in na novo sprogramiraš.

Tragedija – naravna nesreča, hurikan, cunami, vojaški udar, teroristični napad ipd. – ni nikoli le tragedija, ampak je vedno tudi priložnost. Ali bolje rečeno: katastrofa je najlepša priložnost za privatizacijo bodisi družbenega bogastva ali politične oblasti. Magari privatizacijo obojega. In stopnja terorja je proporcialna profitu. »Kolektivna travma je idealna priložnost za radikalni socialni in ekonomski inženiring,« pravi Naomi Klein.

Doktrina šoka po trumpovsko

Mar se ni to zgodilo tudi zdaj – v času pandemije? Mar ni ljudi udarila in razdejala strahovita katastrofa? Mar niso prestrašeni in dezorientirani, šokirani in zmedeni? Mar ne doživljajo zamrznitve demokracije in mentalne regresije? Mar ne doživljajo šokterapije, deprogramiranja in reprogramiranja? Mar ta kolektivna travma ni le medij za radikalni socialni, ekonomski in politični inženiring? Mar reči, ki bi pred katastrofo veljale za abnormalne, ne postajajo »nova normalnost«? Mar ne prihaja do sprememb, ki so bile pred katastrofo nepredstavljive? Mar to, kar je bilo prej, pred katastrofo, politično nemogoče, ne postaja politično mogoče, celo politično neizogibno? Mar se pod pretvezo pandemije ne dogaja nova privatizacija družbenega bogastva in politične oblasti? Mar politiki ne ravnajo tako, kot da druge priložnosti morda ne bo? Mar ljudje tudi tokrat po prebujenju ne bodo ugotavljali, da to ni svet, v katerem so zaspali?

Vlade se hočejo poročiti s tehnološkimi giganti, ki bodo poskrbeli, da bomo vsi povsem sledljivi, da bo torej sledljiv vsak naš gib, vsak naš odnos, vsaka naša beseda.

Kako je to videti praktično? Poglejte le v Ameriko, kjer je Trumpova administracija na hitro in nenadno izvedla nekaj norih deregulacij: najprej je sporočila, da njene agencije ne bodo več izvajale nadzora nad industrijami, ki onesnažujejo zrak in vodo (kar seveda pomeni, da bodo te industrije – recimo kemične tovarne – odslej nadzorovale same sebe), in nad klavnicami korporacije Tyson Foods in da avtomobilski industriji ne bo treba poskrbeti za tako veliko zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, kot predvideva obstoječa zakonodaja. Potem je naftnim družbam zelo poceni prodala 160.000 hektarjev državnih zemljišč v Mehiškem zalivu, razširila obseg rudnikov na državnih zemljiščih v Arizoni in odobrila gradnjo plinskih in naftnih terminalov v Oregonu. So vse te deregulacije in razprodaje državne lastnine res tako družbeno pomembne, da jih je bilo treba izvesti sredi apokaliptične pandemije – sredi strašne zdravstvene krize? Ne, toda zdaj – v času katastrofe, ko so ljudje šokirani in zmedeni in ustrahovani – jih najlažje izvedeš. Ljudje tega niti opazijo ne. Po neokrnjeni Aljaski – skozi slovita Vrata arktičnega narodnega parka in rezervata – bodo speljali tudi 350-kilometrsko cesto, novo povezavo z rudniki bakra in cinka, ki jih kanijo tam odpreti. Pred pandemijo bi to šokiralo in razvnelo javnost, toda v času pandemije jo bolj šokira sama pandemija kot pa gradnja okoljsko sporne ceste. Protestništvo in disidentstvo itak izgineta, demokracija je zamrznjena, ljudje pa morajo biti doma. Medtem ko eni umirajo, se drugi okoriščajo.

Nekatere ameriške zvezne države – recimo Kentucky, Južna Dakota in Zahodna Virginija – so na hitro, nenadno in tiho sprejele zakone, ki prepovedujejo in s tem kriminalizirajo proteste ob fosilni infrastrukturi, recimo ob plinovodih ali naftnih črpalkah. Izvorov fosilne energije ne bo nihče več blokiral! Pred pandemijo – v »normalnih« okoliščinah – bi javnost ponorela, zdaj, v času pandemije, pa je z mislimi drugje, dekoncentrirana in dezorientirana. Kar je bilo prej politično nemogoče, je zdaj politično neizogibno.

Nič drugače ni bilo v Alberti (Kanadi), kjer so oblasti v duhu »doktrine šoka« na hitro sklenile, da nadzor okoljske škode, ki nastaja na tamkajšnjih razvpitih naftnih peščinah, ni več potreben (ker da te okoljevarstvene aktivnosti »niso v javnem interesu«), ali v Južni Afriki, kjer so oblasti v duhu »doktrine šoka« na hitro sklenile, da bodo na meji z Zimbabvejem – ob reki Limpopo, tamkajšnji Kolpi – zgradile 40-kilometrsko ograjo, s katero naj bi ustavile »okužene« migrante, ali v Estoniji, kjer je vlada na hitro odobrila okoljsko pogubno pridobivanje nafte s hidravličnim drobljenjem skrilavca, ali pa na Madžarskem, kjer je Viktor Orbán za nedoločen čas pridobil neomejeno oblast, saj lahko vlada z odloki, brez parlamenta, brez demokracije. Pred pandemijo bi se zbrali protestniki, ki bi jih opazili vsaj tuji mediji, v času pandemije pa so protestni shodi – zbiranje in združevanje na javnih krajih – prepovedani. Pod pretvezo pandemije se je zgodila totalna privatizacija politične oblasti.

In tudi sama Naomi Klein je te dni na portalu Intercept objavila članek, v katerem je opozorila, da se že oblikuje »pandemijska doktrina šoka«, ali natančneje – pod pretvezo »množičnega umiranja« skušajo »vizionarski« milijarderji, kot so Eric Schmidt (Google), Jeff Bezos (Amazon) in Bill Gates (Bill and Melinda Gates Foundation), »zgraditi high-tech distopijo«. S pomočjo politike hočejo »tehnologijo integrirati v vse vidike človeškega življenja«. Ljudje, ki jih je pandemija pahnila v fizično samoizolacijo, kjer so živeli, kupovali, delali in se šolali na daljavo, od doma, brezstično, so le »živi laboratorij za permanentno in zelo profitabilno brezstično prihodnost«. Čas pandemije – čas samoizolacije – je bil dobra reklama za brezčloveško, brezstično tehnologijo in za družbo, kakršno lahko vidimo v seriji Black Mirror. Vlade se hočejo poročiti s tehnološkimi giganti, ki bodo poskrbeli, da bomo vsi povsem sledljivi, da bo torej sledljiv vsak naš gib, vsak naš korak, vsak naš odnos, vsaka naša beseda.

Ta »aplikacijska prihodnost«, s katero naj bi tehnološki giganti še bolj obogateli, pred pandemijo ni bila mogoča, pravi Naomi Klein, ker smo imeli številne pomisleke o varnosti, kakovosti in nepravičnosti telezdravja in spletnega šolanja, o avtonomnih vozilih, o dronih, o brezgotovinskem poslovanju, o sledenju lokacijskim podatkom, o strupenih medijskih platformah, o »pametnih mestih«, v katerih naj bi občinsko upravo zamenjali senzorji, o dobrih službah, ki jih te tehnologije uničujejo, in slabih službah, ki jih ustvarjajo, ter o bogastvu in moči teh tehnoloških podjetij, ki vse bolj ogrožajo demokracijo.

Še huje: pred pandemijo so nekateri politiki terjali, da se ti tehnološki giganti razbijejo, ker da so preveliki (monopolisti), povsod po svetu so iskali načine, kako jih obdavčiti, ker se temu izogibajo, Amazon v New Yorku ni mogel postaviti svojega »drugega« doma, ker so domačini temu nasprotovali, zgodbe o nečloveškem izkoriščanju Amazonovih delavcev so bile vse alarmantnejše, Googlovi zaposleni niso hoteli sodelovati pri izdelavi nadzorovalne tehnologije z vojaškimi aplikacijami.

Ergo: največja ovira za vse te tehnološke gigante je postala demokracija, pravi Naomi Klein. Pandemija je bila priložnost, da se demokraciji končno izognejo. Ukrepati so morali hitro. Druge priložnosti morda ne bo. Zato so takoj naskočili vlade, zato so začeli vsiljevati »javno-zasebna partnerstva«, zato so začeli terjati obsežne javne investicije v »raziskave« in »razvoj« teh tehnologij, zato so začeli mantrati, da nam varno postpandemijsko prihodnost jamčijo le njihove tehnologije. »Vse v imenu boja proti virusu.« Pod pretvezo pandemije in množičnega umiranja je to, kar je bilo prej politično nemogoče, postalo politično mogoče, celo politično neizogibno.

Je to okoriščanje pod pretvezo pandemije? Je to vojno dobičkarstvo? Ne, tehnološki giganti pravijo, da rešujejo življenja – in da jim moramo biti za to hvaležni.

Doktrina šoka po janševsko

Natanko to je trdila Janševa vlada, ko je izbruhnila »afera maske«, ko je torej žvižgač Ivan Gale razkril, kako je v času pandemije potekalo nakupovanje zaščitne opreme. Janševi ministri in oficiali – od Zdravka Počivalška navzdol – so ponavljali, da ni bilo nič narobe, da ni šlo za okoriščanje ali korupcijo, ker so reševali življenja. Podton je bil nezgrešljiv: bodite nam hvaležni!

Pred pandemijo je bil takšen nakup zaščitne opreme politično nemogoč – zdaj, v času pandemije, ko so bili ljudje prestrašeni in ustrahovani, šokirani in dezorientirani, preokupirani s svojimi dnevnimi težavami in preživetjem, pa je postal politično mogoč. Pandemija je nudila na videz popolno zavetje, krinko – natanko takšno krinko, kakršno predpisuje in potrebuje »doktrina šoka«.

Janša ambicije, da bi ideološko spremenil Slovence, čemur sam pravi »zdravljenje naroda«, nima od trenutka, ko je začel oznanjati »drugo republiko«, temveč že od prvega dne.

Ko udari katastrofa, cunami ali hurikan, vlade na hitro izvedejo deregulacijo – korporacije in kapital razbremenijo predpisov in pravil, ki jih »omejujejo«, s čimer jim omogočajo nove in nove privatizacije družbenega bogastva. Ko je izbruhnila pandemija, je takšno deregulacijo izvedla tudi Janševa vlada – »afera maske« je namreč potekala prav pod okriljem deregulacije. Ne pozabite, da je minister Počivalšek poudarjal, da je bila njegova naloga »zagotoviti zaščitno opremo«, a da so bili »na drugi strani paragrafarji, ki so iskali pike in vejice«. Predpise – paragrafe in paragrafarje, pike in vejice – je moral zaobiti. 

Deregulacija je v tem primeru pomenila, da je lahko kdorkoli klical kogarkoli, da je lahko kdorkoli posredoval pri komerkoli, da je lahko kdorkoli težil in grozil komurkoli.

So stvari ušle iz rok? Ne, ravno nasprotno: »operacija maske« je le implementirala Janšev dictum, naj se »za vsak nov predpis dva ukineta«. Janša je zadnja leta nenehno poudarjal, da ima Slovenija »preveliko število predpisov« (»Ni rednega profesorja na ljubljanski pravni fakulteti, ki bi to lahko obvladal, kaj šele navaden državljan«), da je bila prejšnja vlada produktivna le »v produkciji predpisov«, da je kopičenje predpisov nekaj ideološkega (»Vladavina birokracije je danes tisto, kar je bilo včasih vladavina ene partije«) in da je treba to »birokratsko močvirje izsušiti«. Kako to storiti? Tako, da »vlada ne bo mogla predlagati novega predpisa, če dveh starih ne ukine«. Osvoboditi se moramo »diktature birokracije«, »diktature predpisov«!

To je kakopak tipični neoliberalni sen, ki postane mogoč, ko udari katastrofa – ko izbruhne pandemija. »Izsušitev močvirja« – alias »debirokratizacija«, alias »dva predpisa za enega« – je le sinonim za neoliberalno deregulacijo, ki je le sinonim za privatizacijo družbenega bogastva in politične oblasti. Kaj se zgodi, ko ukineš predpise in družbo dereguliraš, pa smo lepo videli: milijoni kar letijo sem ter tja in po političnih zvezah padejo tja, kamor morajo pasti.

Ja, ko dereguliraš, se zgodi »afera maske«. In ja, ko dereguliraš, se vsi obnašajo tako, kot da druge priložnosti ne bo.

Z izrazom »izsušiti močvirje« so mahali mnogi politiki, tako Ronald Reagan (»drain the swamp«) kot Benito Mussolini (»drenare la palude«), zadnja leta pa ga je populariziral predvsem Donald Trump, zato niti ne preseneča, da se je Janševa vlada oprijela tudi povsem trumpovske deregulacije oziroma demontaže okoljske zakonodaje. V novi protikoronski paket je skrila »neprijetno presenečenje«, pravi Center nevladnih organizacij: 42. člen novega protikoronskega zakona »nevladnim organizacijam na področju varstva okolja določa skoraj nemogoče pogoje za sodelovanje v postopkih pridobivanja in izdaje gradbenega dovoljenja«, potemtakem v postopkih, v katerih »se presojajo tudi vplivi na okolje«. Vlada je namreč določila »tako visok prag pogojev, da jih skoraj nobena organizacija ne bo mogla doseči«, še toliko bolj, ker bodo morale organizacije te pogoje izpolnjevati tudi za nazaj – katera nevladna organizacija pa je vedela, da bo morala čez leto ali dve leti izpolnjevati te pogoje? Pomeni: »V naslednjih dveh letih se bodo vsi gradbeni projekti lahko izvajali brez ustreznega nadzora javnosti nad zakonitostjo in okoljevarstveno ustreznostjo projektov! Taka ureditev je v nasprotju z Aarhuško konvencijo, z Ustavo RS, ki določa neposredno uporabo ratificiranih konvencij, in z direktivami EU o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje.«

Z eno besedo: Janševa vlada hoče preprečiti okoljevarstveno presojo, blokirati okoljevarstvenike, ki jih je minister Počivalšek razglašal za »ekoteroriste«, in »omogočiti investicije v okolju škodljive projekte«.

Je demontaža okoljske zakonodaje res tako pomembna, da jo je bilo treba izvesti prav sredi pandemije? Ne, toda ko so ljudje šokirani in zmedeni, jo najlažje izvedeš.

Je ta deregulacija oziroma demontaža okoljske zakonodaje res tako družbeno pomembna, da jo je bilo treba izvesti prav sredi apokaliptične pandemije – sredi strašne zdravstvene krize? Ne, toda zdaj – v času katastrofe, ko so ljudje šokirani in zmedeni in ustrahovani in dezorientirani in z mislimi drugje in preokupirani s preživetjem – jo najlažje izvedeš, saj računaš, da ljudje tega sploh ne bodo opazili.

Problem je le v tem, da so ljudje vse to opazili – prejšnji petek se jih je na mobilnem protestnem shodu zbralo več kot 10.000. A vse to so zlahka opazili: Janši namreč na nosu – vse daljšem – piše »doktrina šoka«.

Pod krinko pandemije – pod krinko »reševanja življenj« – žge »doktrina šoka«, ali bolje rečeno: pod krinko »reševanja življenj« se Janševa vlada sklicuje na predpise, ki jih ni (da so možni le nakupi prek slovenskih posrednikov), pod krinko »reševanja življenj« Janševa vlada predlaga sklepe, za katere Zakonodajno-pravna služba pravi, da zanje »ni pravne podlage ne v Ustavi, ne v zakonu in tudi ne v Poslovniku«, pod krinko »reševanja življenj« Janševa SDS rekordno hitro prevzame tako rekoč kompleten represivni aparat (policijo, Sovo, urad za preprečevanje pranja denarja), pod krinko »reševanja življenj« se lahko Janševa vlada praktično ne odzove na Sloveniji škodljive in sovražne poteze Viktorja Orbána, ki maha z zemljevidom »Velike Madžarske« (na katerem Prekmurje sodi pod Madžarsko!), in Kitajcev, ki bodo v Gorenju odpustili tisoč delavcev. Tujim investitorjem se v Sloveniji kar smeji. Še toliko bolj zdaj, v času »doktrine šoka«, ko to, kar je bilo pred pandemijo politično in poslovno nemogoče, postaja politično in poslovno mogoče.

In seveda – pod krinko »reševanja življenj« vrhovno sodišče zavrne odškodninsko tožbo novinarke Mojce Šetinc Pašek, ki jo je Janša razglasil za »prostitutko«. Kaj to pomeni? Da lahko žensko mirno razglasiš za »prostitutko«? A zakaj bi lahko žensko po novem kar tako razglašali za »prostitutko«? Zakaj bi vrhovno sodišče to legitimiralo? Iz preprostega razloga: ker je treba Slovenijo preurediti. Če hočeš preurediti Slovenijo, moraš preurediti tudi ženske. Logično: ženska nima kaj »sikati« ali pa »bevskati« moškemu! Ženske je treba vrniti v njihovo »naravno« okolje! Obnoviti je treba spolno hierarhijo, ki se je s »prostituiranjem« porušila!

To, da je Janša še vedno tako obseden s pregonom »komunistov« (leta 2020!) in da napoveduje ideološko »čiščenje« (navsezadnje, »Večina najpomembnejših medijev izvira iz nekdanjega komunističnega režima«), govori o njegovi ambiciji, da bi spremenil Slovenijo. Kot vemo, so pandemije in druge naravne katastrofe dobre pretveze za »reformiranje« ljudi. Medtem ko so ljudje v šoku, jih spremenijo. Svet, v katerega se zbudijo, ni svet, v katerem so zaspali. In na to razsežnost »doktrine šoka« očitno računa Janša: Slovenci bi zaspali v eni republiki, zbudili pa bi se v drugi republiki. Medtem ko bi bili v šoku, bi jih »reformiral«.

Toda Janša te ambicije, da bi ideološko spremenil Slovence (čemur sam pravi »zdravljenje naroda«), nima od trenutka, ko je začel oznanjati »drugo republiko«, temveč že od prvega dne. Spomenka Hribar je pred nekaj leti Juretu Trampušu v intervjuju za Mladino povedala tole: »Politično smo se razšli pred kongresom Slovenske demokratične zveze leta 1991, ko je Janša napisal osnutek novega programa stranke, v njem pa je bil stavek, da ’se mora celotna slovenska družba nagniti na desno’. Če bi pisalo, da se stranka zavzema za tradicionalne vrednote, za sodni pregon vseh krivih za povojne likvidacije, partijskih funkcionarjev, ki so kršili človekove pravice, bi bilo to sprejemljivo. Če pa želiš, da bi si stranka prizadevala, da se celotna družba nagne na desno, to predpostavlja določeno metodologijo politike, to predpostavlja totalitaren nastop in totalitarne metode. Majhna strančica bo celotno družbo nagnila nekam … Takrat nismo vedeli, morda smo samo slutili, da Janša s tem misli resno, smo ga pa prepričevali, naj ta stavek odstrani. Pa je trmasto vztrajal pri svojem, na kongresu je večina ta osnutek programa sprejela in del članov-delegatov je zapustil dvorano in v sosednji ustanovil novo, Demokratsko stranko. Zaradi tega je potem razpadel sam Demos.«

Nedavno je Dolenjski muzej predstavil eksponat iz svoje arheološke zbirke, pod katerega je zapisal: »Črno žgana lončena skodelica s presegajočim ročajem (5.–4. st. p. n. št.).« Janša je tvitnil: »Kdaj pa ste pričeli z našim štetjem let (n. št.)?« Hotel je reči: naše štetje let se začne s Kristusovim rojstvom, zato bi moral Dolenjski muzej zapisati 5.–4. st. pr. Kr. Vidite, tako spreminjaš Slovence – začneš pri Dolenjskem muzeju.