Sredstvo ustrahovanja

Prejšnji teden je vrhovno sodišče (dokončno) razsodilo o Janševem verbalnem napadu na novinarki nacionalne radiotelevizije, Mojco Pašek Šetinc in Eugenijo Carl. Politik lahko žali novinarje, so presenetljivo dejali vrhovni sodniki, to je njegova pravica, ki jo varuje svoboda govora. V zadevi, v kateri so odločili v neposrednem nasprotju s sodobno evropsko sodno prakso, ki določa, da se morajo politiki jasno zavedati svoje odgovornosti v javnih nastopih in hkrati tudi »trpeti« hudo kritiko medijev, pa sodniki in sodnice niso bili soglasni. Odločba je bila sprejeta s tremi glasovi proti dvema. Zdaj so znane podrobnosti odločanja.

Na vrhovnem sodišču so potrdili, kar je bilo slutiti od objave sodbe. Da Janez Janša ni bil žaljiv, ko je na Twitterju o omenjenih novinarkah zapisal: »Na neki FB strani javne hiše ponujajo poceni usluge odsluženih prostitutk Evgenije C in Mojce PŠ. Eno za 30€, drugo za 35€. #ZvodnikMilan,« so izglasovali sodniki Jan Zobec, Rudi Štravs in Tomaž Pavčnik. Glede prvega pripadnost Janši ni bila nikoli vprašljiva. Štravs je z Zobcem sodeloval pri rušenju nekdanjega predsednika vrhovnega sodišča Branka Masleše, ki Janši ni bil všeč. Glede Pavčnika pa tudi ni skrivnost, da gre za konservativno usmerjenega sodnika.

Proti odločitvi, da se razveljavijo pravnomočne sodbe rednih sodišč v tej zadevi, pa sta glasovali vrhovni sodnici Mateja Končina Peternel in Karmen Iglič Stroligo. Prva je k večinski odločitvi napisala odklonilno ločeno mnenje, ki se mu je druga sodnica v celoti pridružila. Da bi vrhovni sodniki pisali ločena mnenja, ki se jim uradno reče »posebno mnenje«, se sicer zgodi zelo zelo redko. Glede na pojasnila vrhovnega sodišča se je to v zadnjih treh letih zgodilo manj kot desetkrat.

»Osebni, žaljivi napadi, ki so usmerjeni v osebo novinarja, so sredstvo ustrahovanja, ki javno razpravo nedopustno hromi,« v ločenem mnenju pišeta preglasovani vrhovni sodnici.

Vrhovna sodnica Končina Peternel v svojem mnenju navaja številne argumente proti odločitvi, ki so jo izglasovali omenjeni trije vrhovni sodniki. Po njenem mnenju bi bilo treba upoštevati, kar je navajala tožnica (Mojca Pašek Šetinc) – da Janša »ni slehernik, ampak znan politik, predsednik največje opozicijske stranke in mnenjski voditelj, ki ima na Twitterju 39.600 sledilcev. Njegove objave so deležne bistveno večje pozornosti kot objave povprečnega uporabnika Twitterja in predmet bolj poglobljenih analiz s strani sledilcev, političnih analitikov, pa tudi drugih medijev, zato jih je po mojem mnenju treba obravnavati drugače kot nepremišljene, hipne in pogosto vulgarne odzive anonimnih posameznikov preko interneta, ki imajo zamejen domet. Toženec kot nosilec javne funkcije nosi pomembno večjo odgovornost za uveljavljanje etičnih standardov v medsebojni komunikaciji.«

Vrhovna sodnica navaja tudi prakso evropskega sodišča za človekove pravice, ki posebej varuje svobodo medijev, saj ta pomaga vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost. »Široke meje svobode tiska so eden od temeljev sodobne demokratične družbe, še zlasti, ko gre za poročanje o temah, pri katerih je podan splošni interes javnosti po informiranju.« Tako je bilo tudi v prispevku na nacionalni televiziji, na katerega naj bi se Janša z žaljivim zapisom odzval.

»Odziv politika pa mora biti sorazmeren z interesom odprte razprave o zadevah javnega interesa. Če je na eni strani mogoče od novinarjev pričakovati, da bodo takrat, ko odprejo razpravo o javno pomembnih temah, bolj izpostavljeni kritiki, pa se je na drugi strani treba zavedati, da so lahko osebni, žaljivi napadi, ki so usmerjeni v osebo novinarja, sredstvo ustrahovanja, ki javno razpravo nedopustno hromi,« še piše v ločenem mnenju.

Sodnica Mateja Končina Peternel na koncu še dodaja, da se zaveda, da je treba biti pri omejevanju svobode govora izrazito previden, a v obravnavani zadevi po njenem mnenju »ne gre le za konflikt med svobodo izražanja toženca in pravico do časti in dobrega imena tožnice. Posredno gre za konflikt med svobodo izražanja politika in svobodo izražanja medijev in v tem primeru je prav zaradi pomembne vloge, ki jo imajo mediji v demokratični družbi, treba dati prednost slednji.«

Vrhovno sodišče kot tako torej ne razume narobe odnosa med politiko in mediji. To se je zgodilo predvsem zato, ker je šlo za zadevo, v kateri je bil obtožen Janez Janša in ker je hkrati o zadevi odločal senat, v katerem mu je bila večina naklonjena. O tej, s preglasovanjem sprejeti odločitvi vrhovnega sodišča bo zagotovo presojalo tudi ustavno sodišče, morda celo evropsko. Zelo verjetno bo eno ali pa drugo stvari postavilo na svoje mesto upoštevajoč evropske demokratične standarde.