»Če je to razumljivo za vodjo opozicije, pa nikakor ni za voditelja na oblasti«

"Poleg njegove osebne narave (le zakaj mu je dr. Drnovšek nadel vzdevek Princ teme?) se odgovor nemara skriva v analizi nekaterih preteklih dejanj, ki spadajo v devetdeseta leta, recimo v 1992, 1997. Nemara bomo prav s tem bolje razumeli, zakaj danes depeša o medijih in "ideološka depeša o krivosodju"?

"Janez Janša obžaluje, da v Sloveniji ni bilo lustracije; predlog zakona sta podala z Lojzetom Peterletom, čeprav sta nekoč bila oba partijsko formatirana. Janez Janša nikoli ni opustil ideje, da je treba slovensko družbo "dekomunizirati", da proces osamosvojitve (še) ni končan, da ključne ustanove v državi niso politično, ideološko in civilno nevtralne, zato je tudi tokrat pohitel z menjavami in nastavljanjem svojega političnega aparata. Če je bil dolga leta kot metafora njegovega boja spopad z udbomafijo, so potem sledili trenerkarji, kaviar socialisti, mediji ipd. Skozi optiko gesla "demokracija je v nevarnosti"! Poprej so se med drugim dogajali še prevzemi v največjem tiskanem mediju Delo, mešetarjenje z delnicami s pivovarji, z najboljšim sosedom itd. (Smo pozabili na izpoved Adriane Starina Kosem?)"

"Nadstranka SDS z Janšo na čelu je zagovornik desnega avantgardizma, populizma in kot taka predstavlja kontinuiteto boljševiške metodologije vladanja, on sam pa se ponuja kot odrešitelj. Vse to ni novo, že prej so se na to politiko lepile demagogija, ozkost, sovraštvo. Njen glasnik je človek brez sramu in politik brez ozirov, kot je leta 1997 zapisala dr. Spomenka Hribar."

"Če je vse to še razumljivo in nekako posledično logično za vodjo opozicije, pa nikakor ni za voditelja na oblasti."

(Miha Lampreht, Radio Slovenija, v kolumni na MMC RTV SLO)