Knjiga / Emmanuel Dongala: Puška v roki, pesem v žepu

+ + + +

Z roba na vrh in navzdol

Romaneskni prvenec kongovskega pripovednika Emmanuela Dongale (1941) zgošča zgodovino Afrike v času trganja kolonialnih spon. V ospredju je življenjska in politična pot Majela dja Majela, afriškega študenta v Evropi, ki sistem in rasno diskriminacijo zavrne tik pred končanjem študija in se vrne na rodno celino, tam pa gre v partizane in sodeluje pri zmagoslavnem napadu na mesto z belsko tovarno. V trenutku slave doživi nekakšno zlitje z množico, po zmagi ga nosijo na rokah, kar ga skoraj zasvoji, ta moč množic – čeprav je zavzetje mesta krvavo zatrto, z zračnim napadom mednarodnih sil na civiliste in tako dalje.

Dongala pripoveduje retrospektivno, izhaja pa iz točke, ko Majela čaka v celici na usmrtitev in se ob njem, to je poudarjeno s ponovitvijo opisov, nizajo obiski njegovih izdajalcev in zoprnikov. Poleg najtesnejšega sodelavca, ki je bil pravosodni minister pod njim in že prej in je zdaj tudi tožilec v ’njegovem’ procesu, kjer seveda briljira, recimo pride tudi vodja ene od cerkva, ki jih je v času vladanja kot opij ljudstva seveda prepovedal. Vendar mu, trmastemu in prepričanemu, da mora revolucionar v smrt brez odpustkov in popuščanja moči, ne sodijo zaradi boja. Zaradi te epizode pride ob eni od kriz vlade, kjer se menjajo nekakšni socialisti ali vsaj – tudi v tujini – šolani kadri s socialnim čutom in vojaki, celo do predsedniškega položaja. Majela je tipični ljudski tribun, intelektualec, ki hoče spremeniti družbo, a se sčasoma sprijazni z enakim terorjem, kakršen je sprožil spremembe, s tem pa je, kot recimo diktatorji iz vrst vojakov pri G. G. Marquezu, za afriško celino tipiziran voditelj. Dongala ga opremi z lastnostmi prenekaterega reformatorja ali borca proti kolonializmu, ki pa ga trda ekonomska realnost in blokada, za katero se odloči mednarodna skupnost, slej ko prej postavita na trdna tla. V položaj, ko morajo njegovi zoprniki prestajati enako torturo in ponižanja, kot jih je bil v idealističnih časih deležen sam. Afriški zapori in metode mučenja pa so sploh zgodba zase.

Dongala zgosti afriško zgodovino osvobajanja izpod kolonializma z vpletanjem različnih pogledov na prevrat: od takšnih bolj neposrednih do bolj studioznih, obravnava recimo tudi teoretsko in bojno podporo temnopoltih iz Združenih držav Amerike. A ne samo to – kot nas morebiti bolj nevedne v spremni besedi prepriča prevajalka –, vanj zameša tudi nekatera kultna teoretska dela, ki priskrbijo brbotanje idej ter pogledov na revolucijo in svobodo, od naslova naprej. Vse opremi še z ironijo: Majela je iz slavnega rodu, saj je oče pokopan pri samem vhodu v vas, ded je ubil prvega belega misijonarja, Majela sam pa se je najprej branil grandioznega poveličevanja njegovega poguma, dokler ni začel verjeti vanj – ker mu je to koristilo. Verjame tudi v svojo karizmatičnost, kar ga stane glavo, saj so množice muhaste, in ko je treba obračunati s tirani, tudi krvoločne; nič manj kot poklicni batinaši, nahujskanci in hujskači, plačanci v službi ideje. Zanimiv, napet roman o odporu in dilemah ob prekucih, menjavi oblasti in izdaji, ki je položena v vsako postavitev na oblast. Roman je v tem dovolj skeptičen in s tem univerzalen.