Pirsing

Avdicija.

Reed (Christopher Abbott) je družinski človek iz orjaškega, hladnega, brezosebnega blokovskega naselja, ki izgleda tako, kot da je zadnje mesece preživel v karanteni ali samoizolaciji – sam z družino, ki mu je šla vse bolj in bolj na živce. Tisto otroško teženje, renčanje in kričanje – ne moreš normalno “delati od doma”. Nekega večera ga namreč prime, da bi svojo hčerkico, še dojenčico, kar umoril – z nožem za led. Ne, ni gledal Prvinskega nagona, ker se film dogaja v sedemdesetih letih, tako da je verjetno videl italijanske psihotrilerje (alias “giallo”), recimo Lenzijev Nož za led – Il coltello di ghiaccio. Pirsing, ki ga je posnel Nicolas Pesce, avtor morbidnega črno-belega šokerja Oči moje matere, izgleda kot giallo, ki ga je pozabil posneti David Lynch.

Reed, ves napet, je z nožem že čisto blizu svoje hčerkice, komaj se obvladuje, vse bolj se znoji, obraz se mu krivenči, oči mu žarijo, a je vendarle ne ubije. V zadnjem trenutku si premisli in raje na hitro odide na službeno potovanje, si v hotelu najame sobo in potem pokliče agencijo, ki mu pošlje “spremljevalko” – Jackie (Mia Wasikowska), specializirano za perverzije vseh apetitov, vseh afinitet in vseh afekcij. Prepričana je, da jo čaka kak bondage, toda Reed ima v mislih body-art, no, body-horror: z nožem, žago in drugimi kosi orodja, ki jih zloži na posteljo, jo kani razrezati in razsekati, a že ob misli na to mu gre na bruhanje. Ne more spati – zaspi lahko le tako, da si na usta zatlači robec, pomočen v kloroform. Vse akte tega, kar kani storiti, pa pred njenim prihodom utrjuje s pantomimo ( ja, “ubija” zrak). Reed je tipični uslužbenec korporacije, groteskno obseden z redom in načrtovanjem, jezni belec, prežgan z mizoginijo, človek organizacije, ki so ga nenehni stres, podrejenost in poniževanje na delovnem mestu pripeljali v mentalni pekel.

Jackie, ki je videla že vse in ki se ji kmalu posveti, da z Reedom ni vse v redu (ob njenem masturbiranju ji gre na smeh), se za začetek zabode s škarjami – toliko, da prevzame iniciativo. Potem pa začne mizo zlagoma obračati in prehajati v napad – kot ženske v neogotskem vesternu The Beguiled, ki ga je Donald Siegel posnel leta 1971. Toda Jackie očitno ni videla vesterna The Beguiled, temveč Miikejevo Avdicijo, v kateri vdovec misli, da je našel idealno novo nevesto – že to, da misli, da mora ženska k moškemu najprej na avdicijo (da jo oceni kot kos mesa), je najava seksističnega sesutja in feminističnega torture porna. Avdicija je posneta po romanu Ryûja Murakamija – tako kot Pirsing, v katerem moški čaka na žrtev, ki jo bo lahko zlorabil, a ne ve, da je njegova “žrtev” čakala nanj. Celo večerjo mu skuha, kar pomeni, da izpolni tisto ultimativno patriarhalno fantazijo – žensko vrniti v kuhinjo! Ne bi smel biti tako požrešen. Patriarhalne fantazije so le še patetična pot v moški pasijon, v moško trpljenje – v pogubo, prežgano s psihotičnimi melodijami iz giallov.