Bog pomagaj!

Verni ljudje naj bi živeli po božjih zapovedih in napotilih cerkve, njenih pravilih. Cerkev živi po pravilih svojih vodij, verski voditelji pa si pravila (pre)pogosto pišejo sami. Odličen primer tega je samovoljna izdaja odloka o odprtju katoliških cerkva, za katero se je odločila Slovenska škofovska konferenca dan pred vladnim odlokom, ki je to odprtje kasneje potrdil in legaliziral. Vlada se ni želela zameriti katoliški cerkvi.

Izkazalo pa se je, da nekatere verske skupnosti že od začetka epidemije niso zares upoštevale predpisov. Vlada je epidemijo razglasila 12. marca. Bralec portala Siol.net pa je v nedeljo, 15. marca, nekaj minut po deseti dopoldne pred pravoslavno cerkvijo sv. Cirila in Metoda v Ljubljani v objektiv ujel večjo skupino ljudi, ki se je zadrževala pred poslopjem. Glede na uro in prostor je bilo videti, kot da so se zbrali za udeležbo pri verskem obredu, ki se ta dan ne bi smel več izvajati. V resnici je šlo za mašo, to je urad Zagrebško-ljubljanske eparhije priznal. Trdi, da je ravnal v skladu z navodili vladnih ustanov, odpovedal verouk in drugo zbiranje v cerkvenih prostorih, mašo pa je duhovnik vendarle daroval. Namesto 500 vernikov so jih v cerkev spustili manj kot 100, ves čas bogoslužja pa naj bi bil en duhovnik skrbel, da niso stali preblizu drug drugemu. O tej maši je takrat poročalo več medijev, pravoslavni cerkveni dostojanstveniki pa to označujejo za gonjo tistih, ki ne razumejo, da so »v cerkvi služili in za ves svet molili k bogu, da bi nam pomagal v teh težkih in negotovih časih, saj verjamemo, da nam je v tem trenutku potrebna tako pomoč strokovnih vlad ter zdravstvenih služb kot tudi njegova, božja pomoč«.

Pa so bili pravoslavni verniki edini? Na vprašanje so odgovorile tudi druge verske skupnosti, ki imajo v lasti javne prostore, kot je na primer katoliška cerkev. Ta je sporočila, da so pri njih prve ukrepe proti širjenju epidemije sprejeli že 25. februarja, 13. marca pa odpovedali vse obrede. Duhovniki naj bi potem maševali v zaprtih cerkvah in maše predvajali prek spleta. Enako so odgovorili predstavniki evangeličanske cerkve.

A cerkvene stavbe niso bile popolnoma zaprte. Katoličani in evangeličani so imeli v tem času cerkve odprte nekaj ur na dan za posamične molivce. Po izrednih navodilih slovenskih škofov je bila v katoliških cerkvah »možna osebna molitev zdravih vernikov pod pogojem, da v cerkvi ali kapeli ni več kot 10 oseb in so med seboj oddaljene vsaj 1,5 metra«. Popolnega zaprtja se je držala le islamska skupnost, kjer so od 12. marca do 4. maja v notranjosti verskih objektov lahko molili le imami. Nobena od cerkva v tem času, po njihovem poročanju, ni doživela obiska policije zaradi kršenja kateregakoli od odlokov proti širjenju epidemije.

Na policiji in NIJZ statistike prekrškov in obiska policije v verskih ustanovah ne vodijo. V cerkvenih skupnostih pa verjetno ne vodijo statistike o številu ljudi, ki so se okužili prav med obiskom cerkve, v času, ko je bilo skoraj vse drugo zaprto.