Lov

Žrtve liberalnih elit.

Janša in njegovi so prepričani, da so žrtve velike zarote in da jih hočejo “kaviarske” liberalne elite zamenjati z nebelci, “maskiranimi” v begunce in ekonomske migrante. In tu je film zanje: Lov – sarkastična parodija kulturnega boja. Se še spomnite, ko je Hillary Clinton leta 2016 med predvolilno kampanjo rekla, da je polovica Trumpovih volivcev “deplorables”, “bednikov”, potemtakem “rasistov, seksistov, homofobov in ksenofobov”. Trumpovi volivci so jo takoj napadli in popadli, saj so končno dobili dokaz, da so res žrtve velike liberalne zarote, “globoke države”, da liberalne elite nanje gledajo zviška, da jih preganjajo zaradi njihovih političnih in verskih prepričanj ter da so v njihovih očeh pogrešljivi, tako da je bil le še korak do razvpite teorije, da Hillary Clinton vodi “satanistično” pedofilsko mrežo, ki je bazirana v kleti washingtonske picerije Comet Ping Pong. Hillary Clinton se je naslednji dan opravičila, ker je rekla, da je “bednikov” med Trumpovimi volivci le polovica. Lov se začne na zasebnem letalu, na katerem je dvanajst takšnih “bednikov” (konspirologov, homofobov, pro-life fanatikov, ksenofobov, obsedencev z orožjem, lovcev ipd.), ki so jih dekadentne, “kaviarske” liberalne elite – na čelu z Atheno (Hillary Swank) – nalovile po Ameriki, zdaj pa jih uspavane, utišane in uklenjene peljejo na “lov”. Sredi gozda jih spustijo, odmašijo jim usta, jih oborožijo – in začne se igra smrti.

Liberalne elite lovijo – “bedniki” pa so tarče, plen, žrtve, ki umirajo na vse mogoče in nemogoče groteskne načine. Letijo puščice, krogle in bombe – in možgani. Obešenjaško. Kot geg. Za šport. V hipu, ko nekdo izgleda, da je glavni (da je Janet Leigh!), ga odstrelijo. A tudi Lov postaja politično vse grotesknejši, saj sproti preigra vse topike oz. sprožilce kulturnega boja – pravico do strelnega orožja, podnebne spremembe, splav, rasizem, antisemitizem, priseljevanje, humanitarno pomoč (Haitiju), fake news, versko svobodo, politično korektnost (“črnci” ali “Afroameričani”?), kulturno prisvajanje, LGBTQ, veganstvo, obdavčitev sladkih pijač. In film vedno znova prikima paranoji desničarjev: ja, res je, vse to so le liberalne, ateistične zarote proti njim! Dva preživela “bednika”, odločna, eksplozivna, karizmatična afganistanska veteranka (Betty Gilpin) in upokojeni marinec (Wayne Duvall), se v nekem trenutku – v slogu Landisove epizode (Time Out) iz Cone somraka (1983) – znajdeta celo v vzhodni Evropi (očitno na Hrvaškem, nedaleč od nas), in sicer na vlaku, polnem beguncev, za katere pa se izkaže, da so le “krizni igralci”, saj veste, tako kot so “krizni igralci” otroci, ki “umirajo” v množičnih pokolih na ameriških šolah.

V resnici so vsi ti šolski pokoli psihopatov zrežirani, otroci pa se le delajo, da so mrtvi – to je le trik, s pomočjo katerega skušajo liberalne elite razorožiti “poštene” in “patriotske” Američane, da bi jih potem lažje obvladale in zbasale v koncentracijska taborišča. Ali ta “lov” v Lovu sploh zares obstaja? Kaj če obstaja le v toksičnih, picerijskih, postresničnih glavah paranoidnih desničarjev? Kaj če res obstaja – in kaj če ga “liberalne elite” lansirajo prav zato, da bi dale desničarjem razlog za paranojo, konspirologijo in občutek, da so žrtve? Lov, kombinacija Iger lakote, Krvavega hostla 2, Živalske farme (pujsu je ime Orwell), Očiščenja, Sobe za pobeg in legendarne Najbolj nevarne igre (1932), v kateri je grof Zaroff pred mnogimi leti snuffovsko pobijal brodolomce prostega trga, politiko prelevi v lov, igro preživetja, kar pa naj vas nikar ne zavede – film skuša biti “uravnotežen”, saj naj bi se posmehoval tako levim kot desnim. A mi prekleto dobro vemo, da vse, kar je “uravnoteženo”, gravitira na desno, da je torej vse, kar je “uravnoteženo”, dejansko uravnoteženo na desno – in Lov nas prepričuje, da je problem v tem, da obe strani, leva in desna, druga v drugi vidita le “skrajnosti”, potemtakem le tisto, kar je najslabše in najradikalnejše. To pa ni daleč od moralnega izenačevanja fašistov in antifašistov. Kaj torej – naj pri fašistu preprosto odmislimo, da je fašist? Naj pri rasistu pozabimo, da je rasist? In ja, to ni daleč od Trumpove krilatice, da so med rasisti tudi “fejst ljudje”.

Film, ki ga je Trump napadel, še preden je bil predvajan, in čigar štart je studio Universal lani po pokolih v El Pasu in Daytonu prestavil, parodira in analizira primitivnost kulturnega boja, levičarje – liberalne elite – svari, da so šli predaleč, in svetuje: kaj če bi bili oboji drug do drugega strpnejši in prijaznejši? Kaj če bi svoje “ogorčenje” malce skulirali? Kar je absurdno, tako rekoč noro: kot da bi bilo vse v redu, če bi bil rasizem le malce “strpnejši” in “prijaznejši”!? Kot da bi bil rasizem sprejemljiv, če bi bil le malce “strpnejši” in “prijaznejši”?! Kar velja tudi za antisemitizem, fašizem, antifeminizem, etnonacionalizem in homofobijo – samo bolj človeški naj bodo! Naj ne bodo zaboga tako skrajni! Naj bodo vendar civilizirani! Mar ni mogoče tega, da so belci žrtve nebelcev, da so kristjani žrtve nekristjanov in da so heteroseksualci žrtve LGBTQ, povedati bolj civilizirano? Mar ni rasist, ki je rasističen na “civiliziran” način, pravzaprav “fejst”? Ko so trumpovski “bedniki” v gozdu, se morajo prebiti le do ceste. “Cesta je civilizacija. Civilizacija pa je naša prijateljica.”