Ugrabljeno vrhovno sodišče

Kmalu po tem, ko je vrhovno sodišče razveljavilo pravnomočno obsodbo zoper Janeza Janšo v zadevi »prostitutke«, je bil predsednik vlade še drugič pravnomočno obsojen v tej zadevi. Gre namreč za dva ločena odškodninska postopka, dve tožnici, saj je Janša za »odsluženi prostitutki« označil dve novinarki nacionalne RTV. Kaj bo vrhovno sodišče storilo sedaj? Odgovorov na to vprašanje je veliko in zelo različni so, čeprav se zdi, da bi sodna praksa morala biti najbolj enotna prav na vrhovnem sodišču, saj gre za sodišče, ki je poklicano prav k temu – skrbi za enotno sodno prakso. Razlogi za tako kaotično stanje na vrhovnem sodišču pa so v skrajni politizaciji, ta je prerasla v resen problem, ki utegne usodno vplivati na razgradnjo celotnega sodnega sistema.

Vse skupaj se je začelo z Janševim zapisom na Twitterju: »Na neki FB strani javne hiše ponujajo poceni usluge odsluženih prostitutk Evgenije C in Mojce PŠ. Eno za 30€, drugo za 35€. #ZvodnikMilan.« Novinarki Eugenijo Carl in Mojco Šetinc Pašek je označil za prostitutki, ker mu ni bilo všeč njuno poročanje. Gre za zastraševanje novinarjev, medijev, ki ga tedaj pri Janši nismo zasledili prvič in vsekakor tudi zadnjič ne? Vrhovni sodniki so dejali, da ne. Ker da gre za sporočilo, ki sodi v kategorijo »visoko varovanega političnega izjavljanja«. Tako so odločili v reviziji zoper pravnomočno obsodbo v primeru Mojce Šetinc Pašek.

S tem so vrhovni sodniki na glavo postavili celotno domačo in evropsko sodno prakso, ki določa, da morajo politiki »trpeti« ostre kritike medijev, pri odnosu do novinarjev pa morajo biti skrajno pazljivi. Na glavo so obrnili splošno sprejeto sodobno razumevanje svobode medijev ter odnosa med politiki in mediji.

Politični aktivizem

Da so to sodbo sploh lahko sprejeli, pa je bilo potrebno kar nekaj (političnega) aktivizma. Najprej, da je bil predlog za revizijo, ki ga je vložil Janez Janša, sploh sprejet v vsebinsko obravnavo. Po zakonu je namreč revizija dovoljena zgolj v primerih, ko odškodnina znaša več kot 40 tisoč evrov. V tem znaša le šest tisoč. V vseh drugih primerih pa le izjemoma, če gre za pravno vprašanje, glede katerega se sodna praksa nižjih sodišč razlikuje od prakse vrhovnega sodišča, če te prakse sploh ni ali če ni enotna. Slednje bi v primerih kršitve dobrega imena in časti – kjer je sodne prakse, skladne z odločitvijo nižjih sodišč v tem primeru, res veliko, težko argumentirali. A vrhovni sodniki so storili prav to. V tričlanskem senatu, ki je odločal v tem primeru, sta večino predstavljala Jan Zobec in Tomaž Pavčnik. Glede prvega pripadnost Janši ni bila nikoli vprašljiva. Glede Pavčnika pa tudi ni skrivnost, da gre za konservativno usmerjenega sodnika.

Oba sodnika sta bila člana petčlanskega senata, ki je vsebinsko odločal o zadevi. Potrebni tretji glas pa je prispeval Rudi Štravs, sicer vodja civilnega oddelka, ki je z Zobcem pred leti sodeloval pri rušenju nekdanjega predsednika vrhovnega sodišča Branka Masleše, ki Janši ni bil všeč. Ta večina je potem preglasovala sodnici Matejo Končino Peternel in Karmen Iglič Stroligo. Sodnici sta k večinski odločitvi napisali odklonilno ločeno mnenje, kar se zgodi zelo zelo redko, v zadnjih treh letih manj kot desetkrat. V mnenju sta obrazložili svoje videnje zadeve, ki je diametralno nasprotno večinskemu in hkrati skladno z domačo in evropsko sodno prakso o teh, za demokracijo bistvenih vprašanjih.

In (politični) aktivizem omenjenih vrhovnih sodnikov se tu ne konča. Ti sodniki so v tej zadevi presenetili še tretjič. In sicer s tem, ko niso razveljavili pravnomočne obsodbe in jo vrnili v ponovno sojenje, na katerem bi nižja sodišča ali »popravila« svoje napake ali pa dodatno argumentirala svojo prvotno odločitev. Te, slednje možnosti niso dopustili s tem, ko so pravnomočno sodbo spremenili – iz obsodilne v oprostilno sodbo. To možnost sicer vrhovni sodniki imajo, a jo izjemno redko uporabijo.

Politizacija na vrhovnem sodišču, ki naj bi branilo enotno sodno prakso, utegne pripeljati do dveh nasprotujočih si odločitev v isti zadevi.

Vse to pa je bilo mogoče le zato, ker je bila sestava obeh senatov v tej zadevi »primerna«. Srečno naključje? Morda. A po naših informacijah naj bi obstajal sum o manipulaciji pri sestavi enega ali celo obeh senatov. Takšne manipulacije so v teoriji možne, navkljub dokaj strogim pravilom o dodeljevanju spisov, ki morajo upoštevati pravico do naravnega sodnika. Na podlagi pravil o dodeljevanju zadev, ki so določene z letnim razporedom dela, je namreč mogoče izračunati, kakšne bodo sestave senatov v prihodnje. Na podlagi tega pa je mogoče ugotoviti, kdaj je »pravi« čas za vložitev predloga za revizijo in kdaj je pravi čas, da gre potem zadeva, ki je bila sprejeta v obravnavo, v vsebinsko odločanje. Ugotoviti je torej mogoče, kdaj in kakšna bo sestava posameznega tričlanskega senata ali petčlanskega senata, še preden ti senati dobijo v delo konkretne zadeve.

V prvem primeru bi bil potreben (politični) aktivizem kakega izmed vrhovnih sodnikov, ki bi vlagatelju predloga za revizijo ali njegovemu odvetniku sporočil, kdaj je pravi čas oziroma kar dan, da predlog vloži. V drugem primeru pa bi bil potreben (politični) aktivizem vodje oddelka, ki bi izbral »pravi« čas za nadaljevanje postopka, ko bi bila sestava senata »prava«. Po naših informacijah je bil vodja civilnega oddelka Rudi Štravs v »pravem« času na bolniški in je postopek v tej zadevi za krajši čas zastal.

Formalnost in realnost

Na vrhovnem sodišču so pojasnili, da sta bila »predlog za dopustitev revizije in kasneje sama revizija v zadevi, o kateri sprašujete, dodeljena v skladu s pravili o dodeljevanju zadev, senat pa je bil sestavljen skladno z letnim razporedom dela vrhovnega sodišča«. Kar seveda v popolnosti drži. Formalno. Vprašljivi so prej opisani predhodni »neformalni postopki«.

Na vprašanja o bolniški odsotnosti vodje civilnega oddelka in posledičnem morebitnem kratkotrajnem zastoju v omenjenem postopku na vrhovnem sodišču niso odgovorili in so dali le splošno pojasnilo: »Morebitna odsotnost vodje oddelka pri dodeljevanju zadev ali vodenju sej ni bistvena, saj ga v odsotnosti nadomešča namestnik vodje, ki poskrbi, da delo teče nemoteno.« Na vrhovnem sodišču so na koncu še dodali, da bodo »pravila dodeljevanja zadev ravno tako upoštevana tudi v primeru predloga za dopustitev revizije v drugi ’novinarski’ zadevi in kasneje morda v primeru revizije. Enako velja za določbe letnega razporeda.« Vrhovno sodišče namreč utegne v kratkem ponovno odločati o isti zadevi (le da v primeru Eugenije Carl), ki je bila na višjem sodišču v Celju sprejeta dva dni prej, preden je bila objavljena presenetljiva sodba vrhovnega sodišča v primeru Šetinc Paškove. Če držijo informacije o manipulaciji s sestavo senatov, potem enak sum vnaprej pade tudi na postopke v tej zadevi, ne glede na zagotovila vrhovnega sodišča. Oziroma prav zaradi njih, saj lahko pravila dodeljevanja zadev očitno omogočijo tudi legalizacijo sicer protizakonitega manipuliranja s sestavo senatov.

Pričakovati je, da bo Janez Janša tudi v drugi zadevi vložil predlog za revizijo. Če morda ne zaradi plačila 6000 evrov odškodnine in sodnih stroškov, kar človeku z njegovim ekonomskim statusom načeloma ne bi smel biti problem, pa v želji preprečiti pravnomočno obsodbo, ki bo sicer ostala veljavna.

Omejevanje škode?

Glede na to, da je revizija namenjena prav oblikovanju enotne sodne prakse, ki se je zdaj precej skrhala, in glede na to, da je bil v obravnavo vzet že prvi primer, je verjetno, da bo tričlanski senat (ne glede na sestavo) tudi v primeru Carlove dovolil revizijo. Vsebinska odločitev pa bo ponovno odvisna od sestave petčlanskega senata. Ta bo skoraj zagotovo drugačna, saj pravila, da bi isti senat odločal tudi v drugi zadevi, ni. Da bi bila sestava senata enaka, bi torej bilo res neverjetno naključje, bolj verjetno pa dodaten dokaz manipuliranja s sestavami senatov.

Ustava zahteva neodvisnega in nepristranskega sodnika. Se to temeljno načelo krši na vrhovnem sodišču?

Drugačna sestava senata pa bi skoraj zagotovo pomenila tudi drugačno odločitev, in sicer v smeri, ki sta jo nakazali v prvem primeru preglasovani vrhovni sodnici. Lahko se torej zgodi, da bi bila odločitev v isti zadevi v drugo drugačna in pravnomočna obsodba potrjena. Tudi za takšne primere je v zakonodaji predvidena rešitev. In sicer da se obe zadevi in s tem nasprotujoči si sodbi zaradi nuje po uskladitvi enotne sodne prakse uvrstita na občo sejo vrhovnega sodišča. Tam potem vrhovni sodniki glasujejo o tem, katera izmed odločitev bo ostala veljavna in katera ne. O tem glasujejo vsi vrhovni sodniki z vseh oddelkov.

Položaj, v katerem so se znašli na vrhovnem sodišču, je torej popolnoma shizofren. V isti zadevi bi lahko prišlo do nasprotne odločitve v primeru ene in druge tožnice. Ne bi šlo torej za neenotno sodno prakso (in to vrhovnega sodišča) v enakovrstni zadevi, pač pa v isti zadevi. Do tega je prišlo zaradi političnega aktivizma nekaterih vrhovnih sodnikov, ki smo mu priča že leta in se je zdaj le pokazal v najbolj jasni obliki. Politizacija vrhovnega sodišča je nekaj, na kar niti pomisliti ne bi smeli, saj ne gre za ustavno sodišče, ki v določenih primerih sprejema pravno vrednostne sodbe, pač za vrh rednega sodstva in s tem tretje in edine apolitične veje oblasti.

Bo vrhovno sodišče popravilo napako? S tem žal ne bodo odpravili izvirnega problema, in sicer politizacije v svojih vrstah. Kako bodo to popravili? In to prej, preden izgubijo prav ves skozi leta trdo prigarani ugled sodstva, ki že tako ni na najvišji ravni?