Podobnosti janšizma s fašizmom rastejo iz dneva v dan

Če bomo zdaj spet postali fašistična družba se postavlja vprašanje, ali nismo potem popolnoma narobe brali drugo svetovno vojno?

Zverinski umor Georga Floyda je sprožil proteste po vsej Ameriki. Vendar pa je to, kar je sledilo, bilo še hujše. Vpletene policiste so zaščitili namesto, da bi jih obtožili, zdravnik, ki je naredil obdukcijo, pa je zaključil, da je George umrl zaradi predhodno obstoječih težav in ne zaradi zadušitve. Pljunek v obraz. Morala so zagoreti mesta, da so sploh obtožili policiste. Amerika, ki ni nikoli rešila (ali sploh reševala) problema rasizma, že desetletja ciklično bruha v jeznih izpadih ob pomanjkanju osnovne pravičnosti do deprivilegiranih. Ampak odziv Trumpa na proteste je bil povsem nov. Dominacija, oborožitev prebivalstva in evokacija državljanske vojne, postavitev najprej policije s popolno svobodo, nato nacionalne garde, in morda še redne vojske. RED in MIR. Senator Tom Cotton, vzhajajoča zvezda trumpizma in potencialni naslednik, je krvoločno dodal naj ne bo milosti, ko pride vojska.

Ne bom ovinkaril, to je fašizem. Ameriški filozof Jason Stanley v svoji knjigi How fascism works ponudi anatomijo fašizma, kjer je eno od poglavij istoimenski Trumpov tvit: "Law & Order". Na eni strani smo mi, ki branimo red in mir, na drugi strani so teroristi, kriminalci, uzurpatorji in anarhisti, ki hočejo porušiti naravni red neenakosti. Mi smo iznad vas in tako bo tudi ostalo. Kdor protestira proti temu, je zavržen izdajalec, ki ga bo najprej pretepla policija, če mu to ni zadosti, pa bo občutil, kot miljoni ne-Američanov pred njim, kako je to biti na drugi strani puške. Morda bo potem cenil svoje drobtine.

Fašizem je v svoji matrici poosebljen občutek izgube. Deindustrializacija, selitev proizvodnje v Azijo in v socialni darvinizem pognana libertarna davčna politika so za večino Američanov (in Francozov, pa tudi Britancev) pomenili stagnacijo osebnih dohodkov v zadnjih desetletjih. Ameriške sanje o meritokratski socialni mobilnosti za vsakogar so že dolgo mrtve.

Potem je tu imperij. Zgodovinar Greg Grandin v lucidni analizi izpostavi, da so Američani s konstantno vojno in posledično širitvijo vpliva in odpiranjem novih trgov na nek način izvažali domače probleme in kupovali socialni mir doma. S katastrofalnima vojnama v Iraku in Afganistanu in fiasku v Siriji je stoj zaškripal, Amerika se več ne širi, to pa na površje sili doslej "pacificirane" skupine prebivalstva. Trumpov zid je metaforičen konec ameriške ločnice. Bleščeča rast, ki je osvojila svet, je prešla v defenzivo.

Sama pojava temnopoltega šefa države je bila šok za privilegirano belo prebivalstvo, ki ga ne smemo podcenjevati.

Tretji razlog je kulturni. Sama pojava temnopoltega šefa države je bila šok za privilegirano belo prebivalstvo, ki ga ne smemo podcenjevati. Poleg tega so desetletja kulturnih sprememb, ki so prinesle več pravic istospolno usmerjenim, ženskam in manjšinam spodkopale status, privilegije in moč nekdaj dominantnih skupin prebivalstva. Je pa ta razlaga (cultural backlash), sicer najljubša razlaga mnogim ameriškim intelektualcem, v svoji pretirani obliki vendarle sprenevedanje in ignoriranje vseh prej omenjenih vzrokov poleg njih pa še rastoče in zares zaskrbljujoče gospodarske neenakosti. Je nekakšno iskanje endogenega vzroka, ki ima hkrati zelo lahko rešitev: status quo pred Trumpom. Češ, belci so se le ustrašili, da jim bodo vladale manjšine. Po tej razlagi bo zmagal Biden ali kak njegov naslednik in vse bo kot je nekoč bilo.

Ob vzponu Azije, pretežni stagnaciji dohodkov in kulturnih spremembah se torej Zahodnjaki prvič od šestnajstega stoletja dalje počutijo, da počasi, a zagotovo izgubljajo svoj primat. Reakcija na to je neke vrste hujšanje, le da topimo dele družbe namesto maščobe. Delitev na "nas" in "Drugega", mitologizacija preteklosti, ko še ni bilo Drugih, hierarhična nadrejenost izbrane nacije nad ostalimi, širjenje absurdnih teorij zarote (ki so vedno prikrit poziv k akciji proti krivcem za zaroto in jih ne gre jemati dobesedno), škandaloznih disinformacij in posledična vojna proti medijem, ki stojijo na poti do monopola nad resnico, slikanje Drugih kot kriminalu nagnjenih, na državo prisesanih lenuhov, zato nadomestitev ("globoke") države z nacijo, nasprotovanje "dekadentnemu" kozmopolitizmu, ki krha primat verske in etnične večine, kjer je podeželje nasprotje tej dekadenci, viktimizacija sicer privilegirane večine in spolna negotovost, uperjena proti razbitju monopola patriarhalnega vodje družine, utelešenega v voditelju, ki ga izvajajo istospolno usmerjeni in emancipirane ženske. Vse to je seveda priprava na akcijo proti tistim, ki to povzročajo. Rezultat je ustoličenje moči in družba, kjer večina arbitrarno in arogantno vlada manjšini, močni šibkim, v skladu z naravnimi zakoni neenakosti in nadrejenosti. To je politika, ki vlada v Ameriki, Veliki Britaniji, Braziliji, Indiji, Turčiji, na Madžarskem, Poljskem in v Rusiji. Pridobiva na pomenu v Franciji, na Nizozemskem, v Belgiji, Nemčiji, Avstriji, Italiji, Švici, na Švedskem in Hrvaškem. Svet se zavija v črno.

Če je leta 1945 pihal z vzhoda veter komunizma, leta 1991 pa z zahoda veter liberalizma, danes z obeh strani piha veter fašizma.

To je veter, ki piha v Slovenijo. Če je leta 1945 pihal z vzhoda veter komunizma, leta 1991 pa z zahoda veter liberalizma, danes z obeh strani piha veter fašizma. Na tej točki si je potrebno priznati, da sta nepopisen šok in nejevera, ki ju začutim ob takšni ugotovitvi (in prepričan sem, da nisem edini), svojevrstna naivnost, ki izhaja iz zgodovine. Fašizem ima v javnem diskurzu na Zahodu, sploh pa v Sloveniji, dejansko dva pomena. Če je prvi družboslovna opredelitev jasno določenih elementov političnega sistema in javnega življenja, ki sem jih v zelo poenostavljeni obliki navedel zgoraj, potem drugi pomen označuje sovražnika. Vsi smo gledali filme, kjer so fašisti avtomatski antagonisti, povsem običajno je postalo doživeti katarzo, ko jim v holivudskih filmih z nožem režejo svastiko v čelo, igrali smo računalniške igre, kjer so fašisti pošasti, ki jih kosimo z brzostrelko brez kakšnega moralnega pomisleka. V Sloveniji pa še dodatno. Smrt fašizmu, svoboda narodu je bil nacionalno konstituitiven slogan, kot bi rekli živela naša država. Nepojmljivo se je zdelo, da bo ta pošast kdaj vstala od mrtvih. Bila je izgnana v žareče središče zemlje, vklenjena v verige iz neuničjivega jekla, nad njo pa je bil spuščen urok večnega prekletstva. Kako si drugače razložiti dejstvo, da se sami protagonisti fašistične politike izogibajo svojemu imenu in celo obtožujejo svoje nasprotnike fašizma, kot tako, da je fašist postal sinonim za izdajalca. Po drugi svetovni vojni smo jih včasih s sojenjem, včasih brez, postrelili kot izdajalce in jih pometali v jame in gozdove, njihovim otrokom in naslednikom pa v šolah v glavo ubili, da so bili njihovi predniki divje zveri. Ustanovili smo drakonska sodišča narodne časti in skoznje na pol-legalen način izvedli temeljito epuracijo družbe in izbrisali njihove simpatizerje iz vseh por javnega življenja (vsi obsojeni niti vsi pobiti niso bili fašisti). Kot družba smo zaključili, da je fašizem maligen in patološki pojav, ki ne bo več videl luči dneva. Kako smo se motili. Zdaj vemo, da je fašizem maligen in patološki pojav, ki pa je vendarle polnopraven član panteona političnih sistemov, del običajne taksonomije političnega življenja človeštva.

Če bomo zdaj spet postali fašistična družba se postavlja vprašanje, ali nismo potem popolnoma narobe brali drugo svetovno vojno? Kaj, če smo se v resnici borili samo proti točno določeni instanci nekontroliranega, osvajalskega in revizionističnega fašizma semi-perifernih držav, ki so ogrožale geopolitično delitev sveta, delitev kolača po domače, ne pa proti fašizmu samem? Sploh pa, ko sam center postane fašističen, kdo mu bo napovedal vojno in ga uničil?

Kaj storiti? Če tukaj zaključimo in ponudimo prazne fraze o tem, da smo boljši od tega in moramo ostati zvesti idealom liberalne demokracije, smo kot zdravnik, ki ugotovi pljučnico, nato pa pacientu zaželi lep preostanek dneva. Smo kot ameriški liberalci, ki verjamejo, da je Trump le prehodna jeza rasistov in zahojenih degenerikov, ki se bo že razpihala in vse bo po starem. Le da duh noče nazaj v steklenico.

Podobnosti janšizma s fašizmom rastejo iz dneva v dan. Kako bomo odgovorili na to? Lahko čakamo svojega Bidena v Čeferinu, kar počnejo mnogi. Skrbi me, da je glavni očitek, ki ga zenkrat slišim od večine nasprotnikov janšizma očitek avtoritarnosti in korupcije. To je usodna napaka. Če je naš očitek Janši le ta, da spodkopava svobodo, potem smo v težavah, saj spustimo skozi ksenofobijo, rasizem, mizoginijo, homofobijo, skratka pod vlak vržemo vse njegove žrtve, samo da nam pusti demokracijo. Vsi ti pojavi so namreč popolnoma kompatibilni z demokracijo. Če bo sporočilo kolesarjev samo politična svoboda in antikorupcija, potem nas čakajo črni časi. Janši moramo primarno nasprotovati na liniji pravičnosti in enakosti, ne avtoritarnosti.

Če je naš očitek Janši le ta, da spodkopava svobodo, potem smo v težavah, saj spustimo skozi ksenofobijo, rasizem, mizoginijo, homofobijo, skratka pod vlak vržemo vse njegove žrtve, samo da nam pusti demokracijo. 

Predstavljam si, da se večina tistih ljudi v Sloveniji, ki nasprotujejo Janši, boji, da bo postal neke vrste diktator in bo zavladal kot Gospodar kake višegrajske države. Vendar pa je to malo verjetno. Slovenija je, vsaj zaenkrat, centristična država z liberalno večino. Levica in desnica sta uspešni v tolikšni meri, kolikor sta sprejemljivi za sredinsko usmerjen srednji sloj. Bati se moramo nečesa drugega. Tega, da bo ta centristični srednji sloj sklenil zavezništvo z Janšo in sprejel njegove mračne ideje izbrane nacije in hierarhije spolov, ver in spolnih usmeritev, saj omenjenega srednjega sloja v večini niti ne zadevajo oziroma ga ne izključujejo. Dokler jim bo pustil nominalno demokracijo in jih štel med svoje izbrance, bodo oportunistično vrgli pod vlak migrante, priseljence, tujce, LGBTQ skupnost, Rome, ženske, okoljevarstvenike, kritične umetnike in novinarje ter civilno družbo. Popravili ga bodo, ko bo prostaški, ne bodo pa dali veta na njegov program. Če s tem nisem povzel zadnje mesece političnega dogajanja, Janšev vzpon na oblast in Pahorjevo "državništvo", potem ga pričakujte kmalu. Fašizem s človeškim obrazom, namreč.