Kubanskih pet

Zadnja fronta hladne vojne.

Ko leta 1989 pade berlinski zid, se zdi, da bo padel tudi Fidel Castro in da se bo Kuba po dolgih letih vrnila med kapitalistične dežele. Kubanski izseljenci, fanatični anticastrovci, ki živijo na Floridi, si že manejo dlani. Sovjetske zveze, velike zaveznice in sponzorke Kube, ni več. Kuba vse težje shaja. Vsega je premalo. Celo hrane primanjkuje. In potem pride še ultimativni signal, znamenje z neba, ki ne pušča nobenega dvoma, da Castrov režim razpada – René González (Edgar Ramírez), kubanski pilot in družinski človek, z letalom pod radarjem odleti in prebegne v Ameriko. Ko pristane na Floridi, pred televizijskimi kamerami pove, da se na Kubo ne bo več vrnil. To, da ga imajo tam za izdajalca in da njegova družina – njegova žena Olga (Penélope Cruz) – zaradi šikaniranj zdaj trpi, ga ne moti, saj bo vsega tega kmalu konec. Takoj se vklopi v proticastrovsko skupnost – da bi pospešil sesuvanje Castrovega režima, se s prodemokratično cessno zavihti nad Havano, ki jo potem zasuva s propagandnimi letaki. Castrov režim je tik pred kapitulacijo – vsaj tako se zdi, ko prebegne še en kubanski pilot, Juan Pablo Roque (Wagner Moura), le da ne z letalom, ampak do Guantanamo Baya priplava.

No, na Floridi se hitro prelevi v steber očitno zelo lukrativne anticastrovske skupnosti – kmalu dobi mlado ženo (Ana de Armas) in rolex. Če serije Miami Vice ne bi nehali snemati v letu, ko je padel berlinski zid, bi postal buddy Dona Johnsona. S Kube zlagoma prebegnejo še drugi, ki se prav tako vklopijo v anticastrovsko fronto: le še nekaj rešitev kubanskih brodolomskih beguncev, le še nekaj pošiljk droge in orožja, le še nekaj terorističnih napadov, le še nekaj razstrelitev kubanskih hotelov, le še nekaj smrtnih udarcev kubanskemu turizmu morajo organizirati, pa bo s Castrom konec.

Toda trik je v tem, da so vsi ti disidentski prebežniki v resnici dvojni agenti, ki jih je Castro poslal, da bi imel čimboljši vpogled v zarotniško-pučistične načrte anticastrovskih organizacij in skupin. Spet jih je napel. Kot leta 1980, ko je “Mariel boatlift” – množični eksodus Kubancev – izkoristil za to, da je v Ameriko poslal na tisoče kriminalcev in mentalnih pacientov. Olivier Assayas, francoski auteur (Irma Vep, Oblaki nad Sils Mario, Osebna stilistka ipd.), nas – podobno kot v miniseriji Carlos – odpelje na zadnjo fronto hladne vojne, med njene zadnje vojake, tragične like, ki pa delujejo komično, že kar groteskno. Ko se vsi ti “junaki” Castrove vohunske mreže prepuščajo dvojnim in trojnim igram, preobratom, sabotažam, diverzijam, geopolitičnim avanturam, pompoznim komplikacijam, bujnemu življenju in akronimom, namreč izgledajo kot feni, ki radostno in naivno podoživljajo največje hite iz svojih najljubših filmov in serij. Njihove osebne fantazije so tako kaotične kot politične fikcije, v katere se skušajo infiltrirati. Od ideologije ostane le njeno karnevalsko sanjarjenje.