The Vast of Night

Invazija.

Če hočete videti odličen, res briljanten, res napet in res emocionalno precizen film, potem si poglejte The Vast of Night (ne nudi ga kino, temveč Amazon Prime), mikrobudžetni sci-fi o zunajzemeljskem izkrcanju v malem novomehiškem mestu sredi petdesetih let prejšnjega stoletja. Izkrcanje nezemljanov v malem mestu? To zveni klišejsko – to zveni kot film, ki ste ga že videli. Večkrat. Morda prevečkrat. Toda: v filmu The Vast of Night ni ničesar klišejskega. Ne, tega filma še niste videli. Ko se vse mesto zgrne v lokalno športno dvorano, na gimnazijsko košarkarsko tekmo, se 16-letna Fay Crocker (Sierra McCormick), zvedava gikica, v prostem času telefonistka, obsedena s tehnologijo in prihodnostjo (ki bo prinesla, kot pove, samovozeče avtomobile in telefon “za v žep”), in malce starejši Everett Sloan (Jake Horowitz), njena sarkastična simpatija, ki večere preživlja kot radijski didžej, skozi mesto in noč sprehodita do njunih “delovnih” mest, do telefonske centrale in radijske postaje, toda režiser Andrew Patterson in direktor fotografije M.I. Littin-Menz poskrbita, da to izgleda tako, kot da se sprehajata skozi prostrano noč, skozi brezmejno tišino in skozi neizmerno vesolje, ki kmalu zatem zaškrta v telefonskih slušalkah in na radijskih valovih.

Medtem ko tiha večina brenči in renči na košarkarski tekmi, se Fay in Everett – odrinjenca, outsiderja, mala disidenta, kozmična eksistencialista, tujca v noči, aliena, zatopljena v skrivnostno, potujeno, somračno, bizarno, vse vznemirljivejšo in grozljivejšo atmosfero – pripravljata na invazijo tretjih bitij, na šumenje in drget vesolja, na odkritje novega, neznanega, čudno živega sveta, na teater paradoksov in pridušenih krikov, skozi katere se vrača potlačeno, z neprebavljenim rasizmom vred. “Nekaj je tam,” pravi temnopolti klicatelj (“Prvič nas je poklical črnec”), ki o “tem” ve preveč. In “tisto” zdaj vstaja in koraka po ameriških mestih. Film The Vast of Night, mojstrovina anticipacije, ki izgleda tako, kot bi Robert Altman posnel Carpenterjevo verzijo Bližnjih srečanj tretje vrste, pokaže, kako se družbi vse tisto, kar potlači ali izključi, kaže kot nekaj “nadnaravnega” – in kako belci vedno predpostavljajo, da so sami v vesolju. (Amazon Prime)