OF ali SOF?

V drugi polovici aprila sta se letos časovno zelo približala dva državna praznika: velika noč in dan upora proti okupatorju (12. in 27. aprila). Oboje smo praznovali v času omejitev gibanja in zbiranja na javnih mestih, vendar je bil učinek teh ukrepov na doživljanje prazničnosti v javnem govoru različen, bolje: izrazito nesorazmeren. Kot je v samostojni državi že ustaljena navada, so javna občila dovolj zgodaj seznanjala javnost s tem, da velikonočnih obredov ne bo mogoče opravljati v cerkvah, in tolažila prizadete z obljubo, da se jih bodo vseeno lahko udeležili na daljavo. Obljube so bile okrepljene s prepričljivimi prikazi, kako se tega lotevajo v posameznih župnijah doma in po svetu, z vatikanskimi prilagoditvami vred. Za ustrezno duhovno vsebino pa je bilo tudi poskrbljeno kljub prevladi vesti o pandemiji. Tako je cerkveni katoliški praznik s svojo tradicionalno naravo ob podpori javnih občil dostojno premagal koronske ovire in nihče ni pozabil nanj.

Dnevi so tekli naprej, približeval se je dan upora proti okupatorju, mediji v Sloveniji pa so se obnašali, kot da je edino medijsko zanimivo dogajanje (vladni) boj s koronavirusom. Morda je kdo pričakoval, da bo lahko podobno kot maše spremljal tudi kakšno proslavo ali le recital ob tem necerkvenem prazniku, vsaj na kakšnem stranskem programu RTV Slovenija. Pa se pristojna občila (tudi tiskana) niso zmotila in so delovala (z redkimi izjemami) predvsem z utrjevanjem molka o smislu in pomenu praznovanja tega dne, ki je sedanje ime dobil kmalu po rojstvu samostojne države. Da pa tega (za nekatere »ideološko spornega«) praznika le ne bi čisto zbrisali iz zgodovinskega spomina, se je tu in tam katera od uravnoteženjsko okuženih novinarskih oseb tik pred zdajci pojavila z oddajo, ki naj bi sodila k prazniku. In čemu smo bili priča?

V prevladujočem kolektivnem zgodovinskem spominu, ki se ne začenja z letom 1991, se za zdaj še ve, kaj pomeni beseda okupator.

Pozorno opazovanje javnega zaznamovanja praznika v ostanite-doma-razmerah dopušča spoznanje, da je letos – v primerjavi s prejšnjimi leti – postalo še bolj vidno pomensko utapljanje posebnosti tega praznika v posplošenem govoru o uporu ter usmerjanju pozornosti na druge upore na Slovenskem v 20. stoletju. Nič ni škodilo in lepo je bilo slišati nekaj o Maistru, organizaciji TIGR, uporu med drugo svetovno vojno, predvsem pa o pripravah na osamosvojitveno vojno leta 1991 in izvedbi te. Ne more biti dvoma, da so vsa uporna dejanja prednikov, ki so omogočila sedanjo državno tvorbo, vredna spoštljivega spomina. To pa še ne pomeni, da so vsa enako narodotvorna oziroma da so bile sprožilne družbene (in institucionalne državne) okoliščine enake; upornost se je napajala v različnih strukturno določenih razmerah in teh ni mogoče kar izenačevati (čeprav gre za enakost ali podobnost ciljev). Povrhu vsega imajo posamezne pretekle uporniške prakse že svoje državne praznike, ki so dela prosti dnevi (na primer dan državnosti, dan reformacije, dan samostojnosti in enotnosti) ali pa ne (priključitev Primorske k matični domovini, dan Rudolfa Maistra, dan suverenosti). S tega vidika je torej iztiskanje posebne vsebine dneva upora proti okupatorju in njeno prekrivanje ali nadomeščanje odveč.

Ker pa se to dogaja, ker se v sedanjosti na javni sceni pomenska vrednost besed upor in okupator očitno spreminja, je utemeljeno vprašanje, zakaj, kdo so nosilci, čemu je namenjena ta izvotlitvena praksa, ali pa je morda vse skupaj le naključje. Kdor vsaj malo ve, kako »se dela zgodovina«, lahko mirno ovrže pomisel o naključju, odgovora pa tudi ne moremo iskati le na podlagi dogajanja zdaj in tu. Da bi se mogli približati odgovoru na postavljeno vprašanje, je nujna razširitev pozornosti na preverljiv zgodovinski čas in prostor, treba je nekoliko osvetliti pomensko zasidranost pojmov upor in okupator v celovitem preteklem (zgodovinskem) dogajanju ter vsaj malo pregledati razvejeni koreninski sistem, s katerim se napaja sodobno (aktualno) raznoliko družbeno in politično delovanje.

V prevladujočem kolektivnem zgodovinskem spominu, ki se ne začenja z letom 1991, se za zdaj še ve, kaj pomeni beseda okupator, saj se je njen pomen polna štiri leta krvavo zapisoval v slovensko zgodovino: od zasedbe in začetka 2. svetovne vojne na naših tleh do zmage maja 1945. Ta zgodovinsko posebni pomen se ne more preprosto kar zanikati, saj bi se s tem izbrisalo vsestransko okupatorsko nasilje, ki je sprožilo upornost in narodnoosvobodilni boj, katerega idejno in organizacijsko jedro je bila Osvobodilna fronta slovenskega naroda, ustanovljena 27. aprila 1941. Čeprav ima OF v vsem času fašistične in nacistične okupacije neovrgljivo vlogo v spodbujanju množičnega aktivnega vključevanja prebivalstva v upor in so se glede na njen program že v času partizanskega oboroženega upora vzpostavili temelji slovenske državnosti ter tudi ozemeljska celovitost s priključitvijo Primorske, že več desetletij potekajo prizadevanja, da bi se utrjeni pomen »okupatorja« odpravil.

Takšna prevratna usmeritev se je izrazito pokazala že v času priprav na samostojno državo in kmalu po dejanski samostojnosti v razpravljanju in odločanju o državnih praznikih (novembra 1991 v takratnem Družbenopolitičnem zboru Skupščine Republike Slovenije): najprej in najodločneje v zahtevi po popolnem brisanju praznika OF. Nasprotniki tega praznika so med drugim poudarjali, »da 27. april ni primeren praznik kot dan upora proti okupatorju, ker se na ta dan ni zgodil noben dogodek, ki bi imel značilnosti upora proti okupatorju …«, da ta praznik »nekako ni v smislu sprave« in da »stvari niso popolnoma jasne«. Za ohranitev praznika je glasovalo 24 delegatov (poslancev), 14 jih je bilo proti, šest pa se jih je vzdržalo. Praznični dan v spomin na ustanovitev OF je tako ostal, čeprav mu je bila s posplošitvijo naziva odvzeta izvirna istovetnost, s tem pa so bili zamegljeni nosilci in cilji upora. Kompromisna rešitev naziva praznika je omogočala prikrito uresničevanje prvotnih namer: pomensko prežet z upornostjo zoper fašističnega/nacističnega okupatorja in z nacionalnim ponosom nabit pojem OF je zamenjal splošni pojem »okupator«.

Tako so se na simbolni ravni odprla vrata za vnašanje pomenskih opredelitev, ki jih omogoča in upravičuje zgodovinski revizionizem, s katerim je »čakanje na odpor« izenačeno z dejanskim uporom, sodelovanje z okupatorjem pa izenačeno s »plemenitim« bojem »zoper sovražnika«; takrat je to bila tudi OF kot »srce« NOB. Ob bolj ali manj očitni podpori pomembnih družbenih institucij (izobraževanje, politično odločanje, medijsko delovanje) se v razvoju slovenske družbe v RS uresničujejo temeljne zahteve »drugače mislečih«, temeljne točke programa OF pa se na vseh ravneh potiskajo na (zločinsko) obrobje družbeno pomembnega dogajanja. V tem okviru lahko razumemo tudi letošnji medijski »bežni mimohod« 27. aprila pred večinsko slovensko javnostjo.

Zanikanje pomena OF v razvoju slovenske narodne skupnosti ni naključno in tudi ni nastalo z rojstvom samostojne države, temveč v prav točno določenem času druge svetovne vojne, ko so vse okupatorske države imele skupni namen – uničenje slovenske narodne skupnosti –, ki se je z najrazličnejšimi krutimi oblikami nasilja začel uresničevati takoj po zasedbi. Ustanovitev OF slovenskega naroda 27. aprila 1941 je pomenila časten odgovor na vprašanje biti ali ne biti. Z združitvijo različnih naprednih političnih skupin (KPS, krščanski socialisti, demokratični sokoli in skupina kulturnih delavcev ter že leta 1941 deset drugih skupin, kasneje še množične organizacije, kot sta bili Slovenska protifašistična ženska zveza in Zveza slovenske mladine) v enotno organiziranem delovanju je OF postala množično gibanje, v katerem je med vojno dejavno sodelovalo več kot sto tisoč aktivistov in sodelavcev.

Zamisel, ustanovitev in delovanje OF so bili enkraten pojav v takratni Evropi. Ob koncu druge svetovne vojne je leta 1945 B. Grafenauer (Slovensko narodno vprašanje in slovenski zgodovinski položaj) upravičeno ugotovil: »Osvobodilna fronta in njen z uspehom izvedeni štiriletni osvobodilni boj pomenita v vsej slovenski zgodovini doslej najmočnejšo prelomno črto. … Največji uspeh Osvobodilne fronte je prav v tem, da je v interesu narodne skupnosti premagala strankarske vezi, strnila ves slovenski narod ne glede na svetovnonazorske ali sociološke razlike in ga povedla v boj za svobodo. Izrabila je edinstveno priliko, da je za cela desetletja pospešila slovensko politično zrelost … Privedla nas je v prostor, kjer se začne veliko vsestransko svobodno narodno delo.«

Pol stoletja kasneje pa je dr. Bogo Grafenauer (maja 1991 na znanstvenem posvetu Slovenski upor 1941: Osvobodilna fronta slovenskega naroda pred pol stoletja) poudaril, da brez upora leta 1941 »ne bi danes doživljali nekega drugega slovenskega upora, ki pomeni nastanek samostojne slovenske države. Leto 1941 in leto 1991 sta dve živo povezani letnici.« Prav ta povezanost je postala za oblastnike v novi državi, Republiki Sloveniji, moteča, to se je pokazalo že v razpravah o novih praznikih. Nasprotovanje prazniku (dnevu OF), ki so ga odločno zastopali zlasti krščanski demokrati, je bilo takrat lahko že oprto na novo idejno podlago, po kateri se v številnih potezah usmerja ves razvoj v samostojni državi (s katero – mimogrede – del nosilcev političnega odločanja točno ve, kaj početi).

Pomemben del tega politično-razvojnega »imaginarija« je celovit načrt in nabor zahtev slovenskih domobrancev, Združenih slovenskih protikomunistov v Argentini, ZDA in drugod po svetu (Tabor, julij-avgust 1990), katerih namen je sistematično rušenje vsega, kar je socialističnega in povezanega z narodnoosvobodilnim bojem. Z natančnega seznama njihovih zahtev, katerih uresničitev naj bi bila temelj za spravo in predvsem za »mirno sožitje Slovencev« za vse čase (in ki so jih »pomladni« oblastniki sprejeli že leta 1990), navajam le prvi dve: –
 1. Razveljaviti vso zakonodajo, ki ima za idejno podlago osvobodilno vojno (NOB).
– 2. Vrniti slovenskim domobrancem čast in priznanje, da so z odporom proti komunistični revoluciji prav v obdobju sovražne okupacije moralno upravičeni in po občasnem meddržavnem pravu legitimno podprti branili eksistenčne interese slovenskega naroda ter s tem stali v službi najvišjih vrednot civiliziranega človeštva: Bog – narod – domovina.

Oboroženi s takšnimi zahtevami so se nasprotniki ohranjanja dneva OF leta 1991 zelo približali tistemu boju zoper to organizacijo, ki so ga vodili domobranci v času NOB; ti so okupacijo in nasilno iztrebljanje naroda sprejeli kot pravilno in pravično delovanje, upor in boj za svobodo pa kot zločin. Na takšnem razumevanju upora je v času okupacije temeljila aktivna vloga slovenske posvetne in cerkvene oblasti, ki sta v boju zoper OF in partizanski oboroženi upor uporabljali točno take oznake, kot nanje pogosto naletimo sedaj v samostojni Sloveniji. Odpreti je treba samo priročnik »Kaj mora vedeti vsak Slovenec o Osvobodilni fronti«, ki je izšel leta 1944 (brez navedbe založnika). Že na prvi strani odkrijemo korenine sedanjega kriminaliziranja OF, ko pa preberemo vseh 200 vprašanj in odgovorov nanje, si moremo predstavljati, v kako izjemno težkih, negotovih in sovražnih razmerah je potekal narodnoosvobodilni boj. O tem nas prepriča že peščica odgovorov na vprašanja, kot so tale.

Vprašanje 141: »Ali so dela Osvobodilne fronte zločini?«
»Nesporno so dela, ki jih pri nas uganja Osvobodilna fronta, zločini proti narodu, državi in Bogu.«
 142: »Ali so ljudje, ki delajo po navodilih Osvobodilne fronte, zločinci?«
»Da, zločinci so!«
148: »Ali so ljudje, ki podpirajo Osvobodilno fronto, tudi zločinci?«
»So in spadajo zaradi krivoprisežništva in izdaje pred vojno sodišče.«
 150: »Kdo je največji slovenski narodni sovražnik?« »
Osvobodilna fronta, ki je narodni sovražnik prve vrste – to je št. 1.«
153: »Kaj je naša prva narodna dolžnost?«
»Boriti se z vsemi dovoljenimi sredstvi proti zločinski Osvobodilni fronti.«
 181: »Ali je dovoljeno rabiti orožje v borbi proti Osvobodilni fronti?«
»Je dovoljeno, ker je Osvobodilna fronta krivičen napadalec in nastopa z orožjem.«
183: »Kdo vodi organizirano borbo proti Osvobodilni fronti?«
»Domobranci in narodne straže.«
184: »Kdo so domobranci?«
»Domobranci so slovenska narodna obramba, plemeniti narodni borci, ki se viteško bore proti največjemu sovražniku za vzvišeno svobodo slovenskega naroda.«

Odgovori zvenijo tako sodobno, kot da so bili napisani leta 1991 ali kasneje s časovno neomejeno veljavnostjo, skupaj z natančnimi navodili, kako uresničevati udarno uvodno geslo »SOF = Smrt Osvobodilni fronti!«. Tudi če nasprotniki praznovanja 27. aprila kot dneva OF leta 1991 niso brali tega priročnika, je njegov duh obvladoval njihovo zavestno delovanje takrat, v poslanskih klopeh, od tam pa je kasneje po zakoniti poti prodiral na vsa področja in na vse ravni družbenega življenja. Sodobni »viteški borci« in posvečeni rodoljubi ter njihovi glasniki pod izveskom uravnoteževanja vedno bolj tudi v javnih občilih krčijo prostor za širjenje tistih sporočil, ki so vezana na OF in NOB; idejno okuževanje z virusom SOF se širi po dolini šentflorjanski, državnih ukrepov zoper širjenje pa ni. Izvirno sporočilo 27. aprila (skupaj s programom OF) se vedno manj sliši, saj je vse glasnejše že več kot sto let staro Jermanovo priporočilo (v Cankarjevih Hlapcih): »Hlapčuj, da boš napojen in nasičen, ter nič ne izprašuj, kdo ti je gospodar in kaj ti ukazuje!«