Kot leta 2009?

V 21. številki letošnje Mladine je dr. Bogomir Kovač v članku ’Kot leta 2009?’ napisal: »Torej obstaja resna nevarnost, da sedanja vlada ne bo ublažila krize, temveč jo bo celo poglobila. Tako kot so to storile tri slovenske vlade v obdobju 2009-2013 in zdi se, da Janša povsod rad ponavlja stare napake.« Kar se tiče socialdemokratske koalicijske vlade 2008-2012 je z ukrepi za sanacijo finančnega sistema, s fiskalno ekspanzijo in v tem okviru tudi aktivno razvojno politiko (spodbujanje uvajanja novih tehnologij) dosegla rast bruto domačega produkta v 2010 in 2011. Obseg bančnih kreditov gospodarstvu (t.i. »nefinančne družbe«) je med najglobljim delom finančne krize naraščal in začel upadati šele v povezavi z omejevalnimi ukrepi Banke Slovenije julija 2010. Zaradi izrazito aktivne vloge slovenske države pri vzpostavljanju ravnotežja in pogojev za začetek na izvozu temelječe gospodarske rasti lahko ukrepe socialdemokratske koalicijske vlade 2008 do 2012 štejemo za heterodoksno ekonomsko politiko (Dani Rodrik, Reforma trgovinske in industrijske politike, 1995).

Omejevalno fiskalno politiko koalicijske vlade Slovenske demokratske stranke 2012-2013, z Zakonom o uravnoteženju javnih financ ter posledično novo recesijo 2012 in 2013, lahko zaradi očitne predpostavke, da se bo trg s prilagajanjem (nižanjem) cen uravnotežil pri polni zaposlenosti, štejemo za ortodoksno ekonomsko politiko (Jan-Babtiste Say, Traktat o politični ekonomiji, 1803).

Koalicijska vlada Pozitivne Slovenije 2013-2014 ni uvedla novega zakona o uravnoteženju javnih financ, sicer bi slovensko recesijo spiralno poglobila. Med delovanjem te vlade se je začela na povečevanju izvoza temelječa stabilna gospodarska rast, ki jo je končala šele kriza povezana s pandemijo covid-19. Pač pa se je Slovenija v 2013 soočila z dobro organiziranim in vplivnim mednarodnim omrežjem (Niall Ferguson, Trg in stolp, 2017), ki je izsililo razprodajo določenih podjetij in praktično vseh bank.

Poglejmo na prestrukturiranje slovenskega gospodarstva z vidika faktorjev endogene gospodarske rasti (Robert Evenson, Larry Westphal, Tehnološke spremembe in tehnološka strategija, 1995). Gre predvsem za izobrazbo ter za razvojno in raziskovalno delo, lahko pa jim dodamo še storitve, povezane z razvojem. Če se ozremo na desetletje 2008-2018, vidimo, da se je v Sloveniji ob nekoliko višji skupni zaposlenosti 2018 kot 2008, število delovno aktivnih z višjo ali visoko izobrazbo povečalo za 107 tisoč ali za 53%. V teh desetih letih so se neopredmetena sredstva oziroma vrednost proizvodov intelektualne lastnine, merjeno v evrih, povečala za 23%. Ob realno 8% večjem bruto domačem produktu se je dodana vrednost informacijskih in komunikacijskih dejavnosti realno povečala za 16%, dodana vrednost strokovnih znanstvenih in tehničnih dejavnosti pa za 31%. Rezultati so vidni v spreminjanju strukture proizvodnje. Podatke o industrijski produkciji glede na tehnološko zahtevnost imamo le od 2010 dalje. Od tega leta pa do 2019 se je slovenska industrijska proizvodnja povečala za 34%, proizvodnja visoko tehnološko zahtevnih izdelkov za 80%, proizvodnja nizko tehnološko zahtevnih izdelkov pa za 10% (Statistični urad Republike Slovenije, Podatkovna baza SiStat, 2020).