Bloodshot

Reaktiviran.

Vin Diesel vedno izgleda bionično, kot hitri in drzni kiborg (z basom), kot neuničljiva mešanica biologije in tehnologije, zato stripovski Bloodshot, v katerem ga res prelevijo v neuničljivo bionično bitje, izgleda kot čisti pleonazem. Ime mu je Ray Garrison, preživlja se kot specialec, okej, stroj za ubijanje, zadnjo zmago pa z ženo proslavi nekje ob Amalfijevski obali. A ženo (Talulah Riley) ubijejo. In potem še njega. Zbudi se mrtev – med drugimi padlimi vojaki, darilo vojske gospodarstvu, v laboratoriju (kot Sly Stallone v Uničevalcu), kjer mu “Frankenstein” (Guy Pearce) pove, da ima zdaj namesto krvi “žive” nanodelce, da zakoni fizike zanj ne veljajo več in da je do nadaljnjega večen. Zgazi ga tovornjak – in vstane. Odstrelijo mu roko – in zraste mu nova. Razmesarijo ga – in takoj se zaceli.

Vsak delček njegove “biti” je orožje. Ni mu več ime Garrison, temveč Bloodshot – neumorni, neustavljivi, nepremagljivi supervojak korporacije, njen zombi. Najprej ubije tipa, ki je ubil njegovo ženo. Toliko je lahko oseben – potem njegove želje, njegove sanje in njegove spomine prevzame korporacija. Bloodshot je nanočudež. In metafilm, no, superjunaški avatar vseh prejšnjih Dieslovih likov, Dominica Toretta, Xandra Cagea, Riddicka in Kaulderja, ki se videoigralno in ne ravno domiselno razpršijo v žanrske trope Robocopa, Terminatorja, Popolnega spomina, Matrice, Izvora, Rezila in Univerzalnega vojaka, ki komaj čakajo, da se sestavijo v naslednji del Hitrih in drznih. A vse skupaj je antiklimaks: človek, ki je neuničljiv, postane robot, ki je neuničljiv.