Le malo potrpljenja, prosim

V življenju sem videla veliko množičnega zla, nasilja, grozot. Moja razlaga množičnega zla je bila, lahko bi rekli, naravoslovna. Zlo sem skorajda enačila z naravnimi katastrofami, kot so potresi, izbruhi vulkanov, trki asteroidov. Dogajanja, ki jih pogojujejo kombinacije okoliščin, vplivov, na katere človek z vso razpoložljivo znanostjo lahko le malo vpliva. Pogosto so me ljudje spraševali kot strokovnjakinjo dušeslovja, torej osebo, ki bi morala razumeti in bi znala pojasniti vedenje ljudi: Kako je to mogoče? Zakaj se je zgodilo? Kako, da so prej običajni ljudje postali morilci, klavci? Pošteno sem odgovarjala: Ne vem. Moji kolegi imajo veliko razlag za to – od psihoanalitičnih do socioloških. Brala sem tudi o nevroznanstvenih razlagah množičnega nasilja. Mislim, da gre za nam nerazumljiv ali slabo razumljiv splet socialnih in individualnih dogajanj, ki privedejo do množičnega nasilja, do tega, da se običajni ljudje spremenijo v morilce. Takšna, v nekem smisli fatalistična razlaga me osvobaja pretirane sovražnosti, okrivljanja. Izvajalce množičnega nasilja vidim predvsem kot ljudi, ki jih je vrtinec dogajanj potegnil vase in so postali del njega. Z nelagodjem sem ugotovila, da je moje pojmovanje blizu temu, kar sem prebrala v dokumentih iz Jasenovca: stara kmetica je ustašu, preden jo je zaklal, rekla: »Samo ti radi svoj posao, sine.«

Svojo vlogo sem videla v tem, da lajšam ljudem preživetje nasilja in okrevanje, da prispevam k utežem dobrega na tehtnici dobro : zlo, ki spremlja človeško življenje in zgodovino – individualno in skupnostno. Nisem delovala le kot terapevtka ali psihosocialna pomočnica. Prizadevala sem si, da bi se ljudje, ki so doživeli najhuje, najbolj grozno, ovedeli tudi obstoja dobrega, človeškega, da bi jim to dalo moči za okrevanje. Naredila sem tudi kaj, da opozarjam tiste, ki imajo moč vplivanja na socialna, ekonomska in druga družbena dogajanja, na tiste, ki vzgajajo otroke, skratka na tiste, na elemente, silnice v množici interaktivnih vplivov in dogajanj, ki lahko prispevajo k pojavu množičnega družbenega nasilja. Toda to aktivistično delovanje je bilo prisotno v mnogo manjši meri zaradi dveh razlogov. Prvi je ta, da ima človek omejene količine energije, delovnih zmogljivosti in ne zmore početi in narediti vsega, kar si želi. Drugi, morda pomembnejši razlog je občutek lastne nemoči ali zelo majhne moči proti delujočim silam, ki vodijo do množičnega nasilja.

To pot pa sta ob razpravah o pevcu moja distancirana in miroljubna razlaga in drža do zločinskega množičnega nasilja odpovedali. Bila sem žalostna in jezna. Ne glede na to, ali je kaka korist od tega ali ne, čutim za svojo dolžnost, da se uprem temu, da bi pevec, ki v pesmi poveličuje ali je poveličeval ustaštvo, nastopil v moji državi.

Moje pisanje je predvsem osebni odziv, ki izhaja iz mojih doživetij in spominov nanje ... Naj povem svojo zgodbo (eno od milijonov zgodb, povezanih s fašizmom): moja stara mama po očetovi strani je bila učiteljica v Gotovljah (pri Žalcu), Primorka, ki je med prvo svetovno vojno pribežala s tremi otroki na Štajersko. Ena teh otrok je bila moja teta Ljuba, ki je živela s staro mamo v Gotovljah. Med drugo svetovno vojno so Nemci staro mamo s teto Ljubo in vaškim kaplanom deportirali v Slavonijo v vas Crnac, kjer so bili lepo sprejeti in so jim domačini veliko pomagali. Leta 1944 so ustaši odpeljali teto Ljubo v Gradiško (depandansa Jasenovca), in kot je družina po vojni izvedela, so jo tam zaklali. O Ljubi smo doma govorili kot o prijazni veseli ženski. O tem, zakaj (tega še danes ne vem, zakaj so jo odpeljali v Gradiško) in kako so jo ubili, nismo govorili. Ko zdaj razmišljam, se mi zdi čudno, da nikoli nihče v moji družini – niti stara mama, niti moj oče ni govoril s sovraštvom ali z jezo o morilcih moje tete Ljube.

V isto taborišče Gradiško so pripeljali mojega strica po materini strani, to je judovski strani, in njegovo družino. Stric stomatolog se je, kot vse kaže, lepo obnašal v taborišču. Imamo njegovo dopisnico, na kateri prosi za hrano. Na dopisnici piše, da ima zaradi lepega vedenja pravico do paketov. Strica in družino so pobili v Gradiški. Ne vemo pa, kako so jih ubili – malo verjetno je, da so jih ustrelili, ker so ustaši varčevali z naboji. Vemo pa, zakaj so jih pobili – zaradi tehtnega razloga, ker so bili judje.

Tistim, ki želijo kaj več zvedeti o Jasenovcu iz nepristranskih ust, svetujem, da preberejo Dnevnik Diane Budisavljević, ki je med drugo svetovno vojno iz ustaških koncentracijskih taborišč reševala otroke. Gospa Budisavljević je bila avstrijskega rodu, ni bila povezana s partizani in drugimi sumljivimi antifašističnimi skupinami, zaradi česar lahko ocenjujemo njene opise kot nepristranske. Gospa je rešila pred ubijanjem, predvsem, oprostite detajlu, pred klanjem ali smrtjo zaradi sestradanosti, okrog 12.000 srbskih otrok.

Vem, da je ustaštvo v Hrvaški ponovno v razcvetu. In proti temu ne morem ničesar storiti. Z vso pravico pa kot državljanka Slovenije lahko izrazim svoj protest proti uvozu ustaštva v Slovenijo. Žal je prav mogoče, da bo kljub vsem protestom na podlagi odredb slovenske zakonodaje in vladnih odločitev ustaški pevec pel v Sloveniji. Zato imam na zalogi še kompromisni predlog: prosim, počakajte s koncertom še kako leto, dve ali največ pet, da ne bo več tukaj tistih, ki smo doživeli in pomnimo ustaštvo. Mladi ne vedo in jim je lahko glasba ustaškega pevca všeč. Starejši, ki niso doživeli ustaštva, ki so zanj izvedeli v šoli ali iz pripovedovanja drugih, ne jemljejo tega tako zares in ne želijo gojiti spominov na domače fašiste in partizane. Torej bo vse v redu, tudi če bodo poslušali pevca Thompsona.