Zora bele strahote

Ko je brutalna smrt temnopoltega Georgea Floyda sprožila burne proteste, ki so naelektrili in preplavili ves svet, so začeli protestniki rušiti kipe »velikih mož«, nekdanjih rasistov in trgovcev s sužnji. V Belgiji – v Ekerenu pri Antwerpnu – so zrušili kip kralja Leopolda II, številne njegove kipe drugod so poškodovali, tistega v Ghentu pa so polili z rdečo barvo in napisali zadnje besede Georgea Floyda: »Ne morem dihati!«

Nekateri so kriknili, da tega ne bi smeli storiti. Se je belgijskemu kralju Leopoldu zgodila krivica? Pa poglejmo.

Ko je bil še mlad, je hotel kupiti kraljestvo v Abesiniji, delto Nila, argentinsko provinco Entre rios, Fidži, del Formoze, Kanarske otoke in Filipine, oh, še posebej Filipine. Od Španije jih je hotel na vsak način odkupiti – ali pa jih je hotel vsaj vzeti na leasing, a ni imel dovolj denarja. Na vsak način je hotel imeti svoje kolonije. Tako kot Francozi, Nizozemci in Britanci, ki so bogateli s kolonijami, ali natančneje – z naravnimi viri, ki so si jih prisvojili v Indokini, Indoneziji, Indiji in drugod. Plantaže kavovca, sladkornega trsa in tobaka so delale čudeže. Leopold, ki je Belgijcem vladal od leta 1865 do leta 1909, je obiskal Britanijo, kjer je proučeval upravljanje kolonij, nakupil nekaj »parcel« na Kitajskem, hkrati pa se začel ozirati proti Afriki, od koder so prihajale spektakularne zgodbe o »velikih raziskovalcih« in njihovem osvajanju afriške divjine (Richard Burton, John Speke, Paul Belloni Du Chaillu, David Livingstone), ki je klicala »civilizacijo«. Oči so se mu prilepile na teritorij ob reki Kongo (ozemlje današnje Demokratične republike Kongo, nekdanjega Zaira), ki je bil brez centralne oblasti, prebivalstvo – okrog 200 etničnih skupnosti – pa je bilo utrujeno in hendikepirano zaradi arabske trgovine s sužnji.

Če je hotel veljati za velikega in veličastnega, če je hotel, da ga veliki in mali spoštujejo, je potreboval kolonije. Zato je leta 1878 angažiral razvpitega afriškega osvajalca Henryja Mortona Stanleyja, ki je v Tanganjiki našel »izginulega« raziskovalca Davida Livingstona in prišel do izvira reke Kongo, a veljal za patološkega lažnivca in strašnega brutalneža – črnce je streljal, kot da so opice, je rekel Richard Burton. Za kralja Leopolda je zlagoma – skrivaj in agresivno – pokupil praktično ves Kongo, in sicer tako, da je lokalnim poglavarjem vsilil pogodbe, s katerimi so svoja ozemlja prepisali na Mednarodno združenje za raziskovanje in civiliziranje centralne Afrike (International Association for the Exploration and Civilization of Central Africa). Edini delničar te »znanstveno-filantropske« družbe je bil kralj Leopold II, ki je sledil dictumu Davida Livingstona, da je treba Afriko »odpreti« in vanjo pripeljati tri »velike C-je« – »Civilisation«, »Commerce« in »Christianity« (civilizacijo, trgovino in krščanstvo). In ta družba – scela in povsem privatna korporacija – je nastopala kot suverena država (katere prvi guverner je bil Stanley). Ali bolje rečeno: Kongo je postal Leopoldova privatna last. Sprivatiziral ga je tako, kot drugi privatizirajo javna podjetja ali storitve.

Svojo orjaško kolonijo je leta 1885 imenoval Neodvisna država Kongo, alias Congo Free State, alias l’Etat indépendant du Congo, s spretnimi diplomatskimi manevri in manipulacijami pa je dosegel, da so velike države – z Ameriko, Nemčijo, Avstro-Ogrsko, Otomanskim imperijem in Rusijo vred – Congo Free State priznale. Jasno, za vrhovnega vladarja te nove države so priznale kralja Leopolda. Na »berlinski konferenci« (1884–85), na kateri so evropske države priznale Congo Free State in si dokončno razdelile Afriko, ni bilo niti enega samega afriškega voditelja.

Duh kralja Leopolda

Congo Free State je bil nekaj posebnega: ni bil belgijska kolonija, temveč Leopoldova privatna kolonija, katere nakup je kreditirala oz. financirala Belgija. Leopold se je namreč predstavljal za humanitarca in filantropa, ki da bo odpravil suženjstvo, pokristjanil Afričane, izboljšal njihova življenja in razsvetlil temo, toda v resnici ga je gnal le kolonialni pohlep. Ni bil le suveren Konga, temveč tudi njegov edini lastnik. Imel je monopol nad vso trgovino v Kongu. Prisvojil si ga je skrivaj, na tiho in ilegalno. Z njim je lahko počel, kar je hotel. In natanko to je tudi počel, piše Adam Hochschild v knjigi Duh kralja Leopolda (King Leopold’s Ghost: A Story of Greed, Terror, and Heroism in Colonial Africa, 1998).

Congo Free State je bil nekaj posebnega: ni bil belgijska kolonija, temveč Leopoldova privatna kolonija, katere nakup je kreditirala oz. financirala Belgija.

Plenil je naravne vire, predvsem kavčuk in slonovino, lokalno prebivalstvo prelevil v suženjsko delovno silo, formiral svojo privatno milico, zloglasno paravojaško Force Publique, ki je – pod poveljstvom Guillauma Van Kerckhovna – terorizirala prebivalstvo, in najemal sadistične upravnike (npr. Léona Roma), ki so skrbeli, da je izkoriščanje naravnih virov in suženjske delovne sile potekalo gladko in učinkovito. Nasilje, mučenje in teror je tako rekoč industrializiral – prelevil jih je v sistem. Če ljudje niso bili dovolj učinkoviti in dovolj storilni, če torej niso izpolnjevali zapovedanih kvot, so jih mučili in brutalno bičali. A to je bil le uvod: če niso izpolnjevali kvot (če niso bili dovolj »pridni« in »prizadevni«), so jim sekali roke in noge – njihove roke in noge so potem pošiljali kot dokaz, da so »lenuhe« strogo kaznovali. Če tvoja roka ni bila »pridna«, so ti jo odsekali.

Zakaj so morali pošiljati prav odsekane roke in noge? Zaradi preprostega razloga: da bi vojaki oz. paravojaki pokazali, da so krogle res koristno porabili in da jih niso zapravljali s streljanjem živali, recimo opic, kar so menda tako radi počeli, da je Leopoldova uprava terjala, naj predložijo »dokaze«, da delujejo in streljajo »gospodarno« (in da streliva ne kopičijo za kakšno potencialno vstajo). Bili so lovci, ki niso smeli loviti živali – le ljudi. Vsakič, ko so poslali novo košaro rok in nog, so sporočili, da kapitalizem, ki se je stegnil v Kongo, ne pozna milosti. Vsakič, ko so poslali novo košaro rok in nog, so sporočili, da stroj teče in melje in prinaša le dobiček. In dobički so bili res veliki, saj se je povpraševanje po kavčuku – po Dunlopovem izumu pnevmatik – globalno vse bolj in bolj stopnjevalo (do tega izuma je bila Leopoldova kolonija nenehno na robu bankrota). Bolj ko se je povpraševanje po kavčuku – »drevesu, ki joče« – stopnjevalo, bolj so letele noge in roke. In ušesa in nosovi.

Ljudi so pogosto obešali, jih pošiljali v posebna delovna taborišča (osirotele otroke v »otroške kolonije«, kjer so jih »civilizirali«), včasih pa so – zaradi »neučinkovitosti« ali upiranja tej tiraniji – kaznovali, požgali in pobili kar vso vstajniško, protestniško vas. Ljudje so umirali od izčrpanosti, trpljenja, trpinčenja, maličenja, posiljevanja, lakote (pridelke so jim uničevali), padcev z visokih dreves, težkih tovorov, ki so jih morali – vklenjeni! – prenašati, ter bolezni in epidemij (koze, spalna bolezen, prašičja gripa, griža ipd.). Da bi moške bolj »motivirali«, da bi jih torej prepričali v izpolnjevanje predpisanih kvot, so jim ugrabljali žene in otroke. Spustili so jih šele, ko so se možje vrnili z zadostno količino kavčuka.

In da ne bo kakega nesporazuma: če kavčuka ni bilo dovolj, so roke in noge sekali tudi ženskam in otrokom. Če kavčuka ni bilo dovolj, so Leopoldovi agenti ostali brez provizije. To pa ni prišlo v poštev. Zato so sekali noge in roke. Odsekane roke in noge so prinašale višje plače.

Kralj Leopold je bil menda proti sekanju rok. »Sekanje rok – to je idiotsko. Odsekal bi jim vse, razen rok. Njihove roke potrebujem v Kongu.« V Kongu je kapitalizem res sijal – dereguliran, brez delovno-pravnih in socialnih omejitev, z optimiziranimi dobički in ceneno, tako rekoč brezplačno delovno silo. Včasih so jim dali koralde, ščepec soli ali kak nož, toda za delo niso bili plačani – s svojim delom so le odplačali davek, ki jim ga je nabil Leopoldov režim, ideal prostega trga.

Leopold je koncesije za Congo Free State razdelil različnim podjetjem, ki so kar tekmovala v plenjenju in brutalnosti. Imela so svoje milice in paravojske. Ja, svoje investicije so zaščitila. Dobički so bili vrtoglavi.

Trupla so metali v reke in jezera. Leopoldov »koncesijski sistem« so navdušeno kopirali tudi drugi kolonialisti.

Zakaj so morali pošiljati prav odsekane roke in noge? Zaradi preprostega razloga: da bi vojaki oz. paravojaki pokazali, da so krogle res koristno porabili.

George Washington Williams, temnopolti ameriški odvetnik in pastor (tudi avtor Zgodovine črnske rase v Ameriki od leta 1619 do 1880), je tja prispel že leta 1890, pravi Hochschild: iskal je novo domovino za nekdanje sužnje, našel pa, kot je rekel, »Sibirijo afriške celine«. Bil je ogorčen. Pošiljal je odprta pisma in agitiral. Congo Free State je obtožil »zločinov proti človeštvu«. Toda kralja Leopolda ni ustavil. Kmalu zatem – že naslednje leto – je namreč umrl, tako da je potihnilo tudi ogorčenje, ki ga je sprožil.

Nihče nima pravice vedeti, kaj sem počel tam!

Kralj Leopold, lastnik angleškega bordela, v katerem so prodajali desetletne device, rasist, ki ga je zanimal le profit, organizator »tajne združbe morilcev«, je medtem v Belgiji sebi v čast postavljal palače, muzeje, paviljone, galerije, parke, hipodrome, slavoloke in spomenike (in bajne parcele in vile na Azurni obali, če smo že ravno pri tem), Belgijo, ki ga je krstila za »kralja graditelja« (Roi-Bâtisseur), pa je celo prepričal, da je brezobrestno kreditirala njegove »filantropske« projekte, češ da mora Kongo infrastrukturno in vojaško utrditi, da bi ga lažje zaščitil pred arabskimi trgovci s sužnji. Toda leta 1908 je bil prisiljen Kongo prepustiti Belgiji (ne ravno brezplačno), kajti mednarodne komisije in inšpekcije so odkrivale vse hujša in hujša grozodejstva, vse okrutnejše in okrutnejše zlorabe. Kralj Leopold je dal sicer vse arhive uničiti, da bi se na te strahote »bele zore« čim prej pozabilo (»Nihče nima pravice vedeti, kaj sem počel tam,« je menda rekel), toda bil je prepozen, saj so ga prehitele šokantne fotografije Alice Seeley Harris, britanske misijonarke in fotografinje, ki jo je to, kar je videla in posnela, prelevilo v borko za človekove pravice. Njene fotografije domačinov brez nog in otroških nog in rok so obšle svet in medije (lahko jih vidite tudi v BBC-jevem dokuju White King, Red Rubber, Black Death), njen mož pa je bil nad tem, kar je videl, tako zgrožen, da je Leopoldovi upravi – ne brez ironije – pisal, »da sem si dovolil ljudem obljubiti, da jih boste v prihodnje ubijali le za zločine, ki jih bodo zares zagrešili«. Britanija, ne ravno nežna zavojevalka, je tja poslala preiskovalca (nastalo je Casementovo poročilo), britanski pacifist E. D. Morel, ki je v Antwerpnu opazil, da v Kongo odhajajo prazne ladje, ki se vračajo nabito polne (kakšna trgovina neki je to?), pa je leta 1905 objavil Rdeči kavčuk (Red Rubber), zelo odmevno knjigo, v kateri je razkrinkal sistem kavčukovskega suženjstva, ki v Kongu »cveti dvajset let«, in ustanovil Združenje za reformo Konga (Congo Reform Association), ki je šlo v medijsko kampanjo in pionirski boj za človekove pravice.

Congo Free State so preimenovali v Belgijski Kongo, kralj Leopold, prinašalec »civilizacije«, »osvoboditelj« sužnjev in »vizionar« (Kinšasa, metropola Konga, se je do leta 1966 imenovala Leopoldville), ki je svoje kolonialne metode – s »prisilnim delom« vred – pobral pri nizozemskih, francoskih, nemških in portugalskih kolonialistih, pa je leto kasneje umrl. Mark Twain ga je že nekaj let prej parodiral v Samogovoru kralja Leopolda, v katerem se kralj Leopold brani, da je za Kongo storil veliko dobrega, da je ustavil trgovino s sužnji, da za Congo Free State ni zapravljal državnega denarja, da se ni osebno okoriščal ter da vsi – »ameriški misijonarji«, »britanski konzuli« in »belgijski izdajalci« – lažejo in pišejo le o vaseh, ki jih je iztrebil, in lakoti, ki jo je povzročil, ne pa tudi o njegovih dobrih delih, recimo o tem, da je v Kongo poslal misijonarje, ki so domačine spreobračali v kristjane.

Hochschild ocenjuje, da je v Congo Free State v času Leopoldovega »menedžiranja« – potemtakem med letoma 1885 in 1908 – umrlo okrog 10 milijonov ljudi. Isidore Ndaywel è Nziem, avtor Splošne zgodovine Konga (Histoire générale du Congo, 1998), pa ocenjuje, da jih je umrlo še več – 13 milijonov. Nekateri ocenjujejo, da jih je umrlo celo 15 milijonov. Težko je reči, kajti kralj Leopold ni štel mrtvih. Ob kolih in palisadah s človeškimi lobanjami bi mu postalo slabo.

Kralj Leopold je Congo Free State spremenil v veliko delovno taborišče, toda v Congo Free State ni nikoli vstopil. Niti enkrat samkrat. Ne, nikoli ga ni videl. Pa tudi sicer ni potreboval ravno veliko belcev, da bi Kongo prelevil v peklenski ground zero – leta 1900 jih je bilo v Kongu le 3000.

Leopoldov genocid je pokazal, da je kapitalizem neločljiv od svojih slabih plati in da kapitalizma brez njegovih slabih plati sploh ne bi bilo. Slabe plati so motor in srce kapitalizma, vedno rad poudari Slavoj Žižek. Kapitalizem – to so njegove slabe plati. Ne za britanskega zgodovinarja Nialla Fergusona, ki v knjigi Civilizacija vztraja, da je Zahod v Afriko prišel z dobrim namenom (civiliziranje, trgovanje ipd.), toda Afrika – z »negostoljubnim terenom in odporom domačinov« – je iz Evropejcev potegnila najslabše. Ergo: Afrika je bila ta, ki je iz Evropejcev delala divjake. Kar seveda ni res: kapitalizem je bil ta, ki je iz Evropejcev v Afriki potegnil najslabše. Slabe plati kapitalizma so jih na povsem dereguliranem in privatiziranem afriškem trgu prelevile v divjake.

Evropejci so pokole, zlorabe in grozodejstva, ki so se dogajali v kolonijah, vedno racionalizirali. Češ: v tisti »temi« se je stemnilo in zmešalo tudi kapitalizmu, tako da je ušel izpod kontrole.

No, nekateri pravijo, da kralj Leopold ni zagrešil genocida, češ da cilj ni bil načrtno ali zavestno iztrebljenje domačinov, temveč le bogatenje – plenjenje in izkoriščanje tamkajšnjih naravnih virov. Kralj Leopold je bil le pohlepen! To, kar se je zgodilo, je bil le »stranski učinek perfidne, grabežljive politike izkoriščanja«. Temu, kar je v Kongu počel Leopoldov režim (kolekcija sociopatov), ne rečejo »genocid«, ker je šlo za kapitalistično podjetje. Če gre za kapitalizem, potem ne gre za genocid. Če hočeš z genocidom zaslužiti in obogateti, potem to ni genocid, temveč kapitalizem. Humanitarni projekt. In če pri tem pobiješ 10 ali 13 milijonov ljudi, če torej zagrešiš pokol holokavstnih razsežnosti, nič hudega – to si storil nenačrtno in nezavedno, brez zlih namenov in brez ideologije. Kot da rasizem ne bi bil ideologija.

Leopoldov avatar

»Ne morem dihati,« so bile zadnje besede Georgea Floyda. »Strahota! Strahota,« pa so zadnje besede Kurtza, trgovca s slonovino v romanu Srce teme (Heart of Darkness, 1902), ki ga je Joseph Conrad postavil v Leopoldov Kongo. Srce teme popisuje čas, ko je sijal kapitalizem, ko so nove kolonije klicale in vabile, ko so pustolovci, popotniki, naseljevalci, pomorščaki, kapitani, črnoborzijanci, lovci za zlatom, iskalci slave, potepuhi in drugi »opolnomočenci«, prepričani v posvečenost svojega ognja, odpluli »skrivnostim neznanega sveta naproti«. Imeli so se za razsvetljevalce »najtemnejših krajev sveta«, »skrajnih koncev sveta«, »pokrajin teme«, »najmanj raziskanega«, krajev, kjer je bila »še včeraj tema«, »srca velikanske in silne teme«. Tam je vse: »Sanje ljudi, semena novih držav, klice neznanskih imperijev.«

Pobijanje, v katerega so se »tam spodaj«, v Leopoldovem Kongu, spuščali vsi ti demoni nasilja, brutalnosti, pohlepa, razbrzdane sle in neusmiljene, nenasitne blaznosti, ki so jih prevevali »kruti nagoni«, »pošastne strasti« in »kužni zadah slaboumne grabežljivosti«, je bilo le del »spopada s temo«. In Charles Marlow, protagonist romana, ki se ima prav tako za »lučenosca, nekakšno nižjo vrsto apostola«, ne skriva: »Osvajanje zemlje, ki navadno pomeni, da jo vzamemo tistim, ki so drugačne polti ali imajo nekoliko bolj ploske nosove, kot mi sami, ni nič kaj čedna zadeva, če si jo človek preveč od blizu ogleda – ali jo predolgo opazuje.« Tu, v Leopoldovem Kongu, se »prešerni ples smrti in trgovine odvija v negibnem in prstenem ozračju kot v nekakšnih prerazgretih katakombah«. Domačini so »surovo človeško blago«, toda ko jih »civilizirajo«, so le še »črne sence bolezni in sestradanosti«.

Conrad – britanski pisatelj poljskega rodu (Józef Teodor Konrad Korzeniowski), nekdanji mornar, ki je leta 1890 kot kapitan belgijskega parnika Roi des Belges plul po Kongu in izkusil kolonialno »srce teme« – obdela vse odtenke kolonializma in kolonialnega »vrhunca«, Leopoldovega Konga, kjer se mora vsak človek odločiti, »s katero môro mu je ljubše živeti«, in kjer so zadovoljstva tako strašna in ostudna kot grozodejstva. Marlow, ki se z malim, razmahanim parnikom prebija v srce teme, v »temačno pokrajino pretanjenih, polprikritih strahot, spričo katere se je čisto, nezapleteno divjaštvo zdelo pravcato olajšanje«, išče razvpitega, karizmatičnega, megalomanskega Kurtza, zastopnika in posrednika nekega belgijskega koncerna, »vodjo najboljše trgovske postojanke«, »prav posebnega človeka«, »univerzalnega genija«, »nosilca vrlin in velikih idealov«, »odposlanca usmiljenja, znanosti in napredka«.

Iz nepredirnega pragozda, skozi katerega pluje parnik, se razlegajo kriki, rjovenje, tuljenje, bes, žalost, drhteče, zateglo tarnanje, ki ne puščajo nobenega dvoma, da Afrika joče in da kolonializem prinaša le trpljenje, katastrofe, strah in obup. Obenem pa tudi ni nobenega dvoma, da je Kurtz duh kolonializma – Leopoldov avatar. Baziran je v samem »središču pridobivanja«, domov pošilja toliko slonovine kot vsi drugi zastopniki skupaj, pozna pa ne nobenih zadržkov ne nobenega strahu. Svojo postojanko je obdal s »človeškimi glavami na koleh« – kar je znak, da je uspel. Smrt in trgovina – groteskni sestri!

Kurtz – mešanica nizkotnih groženj, sprevrženih želja, podlosti, pohlepa, neskončnega »pridobivanja«, vampirizma ter »vzvišene, veličastne in neverjetne abnormalnosti« – se je izgubil v divjini. Polastile so se ga »sile teme«. Podivjal je, ugotovi Marlow – zblaznel! Kot Congo Free State.

V poročilu, ki ga je napisal na željo »Mednarodne družbe za odpravo divjaških običajev«, je zapisal, da »divjaki« v belcih vidijo »nadnaravna bitja« in da lahko »belci s preprostim izvajanjem svoje volje zagotovimo tako rekoč neomejeno prevlado dobrega«, toda o tem, kar vidi, doživlja in počne, lahko presodi le: »Strahota! Strahota!«

Še celo njemu, ultimativnemu kolonialistu, se zdi kolonializem nekaj strašnega, groznega, strahotnega. Nič čudnega – kolonializem je pošast kapitalizma. In Kurtz, privržen učinkovitosti (»Samo pokazati jim je treba, da imate v sebi nekaj, kar je resnično donosno«), je pošast. Njegov slogan se glasi: »Iztrebite vse divjake!« Njegov oče je bil napol Francoz, njegova mati pa napol Angležinja. Prav res: »Vsa Evropa je prispevala k ustvaritvi Kurtza.«

Slovenski prispevek k rasističnemu nasilju

Ne, Kurtz ni eksces, temveč tipični evropski produkt – kot Hitler, Mussolini in Stalin. In tipičnim evropskim produktom se vedno zmeša. Ne morejo se več zadrževati. Kot se ni mogel Kurtz: »Na shodih in sestankih je znal potegniti za sabo cele množice. Bil je poln zaupanja – razumete? –, imel je vero v stvari, o katerih je govoril. In znal se je navdušiti za kar koli – za kar koli. Bil bi sijajen vodja kakšne ekstremne organizacije ali stranke.« Katere koli – bil je skrajnež, a »izreden človek«, pravi Marlow, očitno zvest môri, ki si jo je izbral. »Morali bi ga slišati, kako je recitiral poezijo!« Saj.

Marlow se zaveda, da se v navadnih, vsakdanjih, ohlapnih besedah, ki jih izrekajo takšni, kot je Kurtz, skrivajo »grozljivi pomeni«, obenem pa tudi ve, kam sodijo Kurtzovi spomini – »v smetnjak napredka med vse druge odpadke in vse crknjene mačke civilizacije«. A vendar pravi, da mu je »ta človek neznansko obogatil duha« in da je njegov »uspeh v Evropi v vsakem primeru zagotovljen«. Vsekakor, Evropa je takšne, kot je Kurtz, slavila. Postavljala jim je spomenike. Njihovi kipi še vedno stojijo. Osvajalci, ki so odhajali v »srce teme« in ga »civilizirali«, so obogatili Evropo. Več ko so nakradli, tem bolje za Evropo.

Če hočeš z genocidom zaslužiti in obogateti, potem to ni genocid, temveč kapitalizem. Humanitarni projekt.

Evropejci so pokole, zlorabe in grozodejstva, ki so se dogajali v kolonijah, vedno racionalizirali. Češ: v tisti »temi« se je stemnilo in zmešalo tudi kapitalizmu, tako da je ušel izpod kontrole! Ironija je kakopak v tem, da je kapitalizem natanko to – sistem, ki je ušel izpod kontrole.

Temu, da je kolonializem – recimo britanski – lahko tudi »dober« in »benevolenten« in da je kralj Leopold le pretiraval, naj bi nasedel tudi sam Joseph Conrad, ki plutje skozi afriški pragozd označuje za »potovanje k najzgodnejšim začetkom sveta« (ko je vladala narava), za »potovanje skozi noč pradavnih, prvotnih obdobij«, sebe in svoje pajdaše za »popotnike prek predzgodovinske zemlje«, ki je videti kot »neznan planet«, domačine Konga pa za »divjake«.

Chinua Achebe, sloviti nigerijski pisatelj (Razpad, Mravljišča v savani, Božja puščica), je roman Srce teme, ki velja za kritiko Leopoldovega kolonializma, rasističnega nasilja, kapitalistične gonje, zahodne primitivnosti in genocidne perverznosti »civilizacije«, leta 1975 razglasil za »scela rasističnega«, ker da Afriko prikazuje kot »drugi svet«, kot »nasprotje Evrope in civilizacije« (Afričane razčloveči in razosebi, razkazuje stereotipe o črncih ipd.), to pa je kasneje, leta 1993 v knjigi Kultura in imperializem (Culture and Imperialism), dopolnil Edward W. Said, ko je poudaril, da je Conrad kolonialni imperij jemal kot nekaj samoumevnega in naravnega ter da si ni znal predstavljati ne konca kolonializma ne sveta, v katerem črncem ne bi vladali belci.

Pa vendar: ni presenetljivo, da je Conrad tej rasistični iluziji nasedal pred dobrimi stotimi leti – presenetljivo je, da tej rasistični iluziji še vedno nasedajo tako Trump in njegovi, ki hočejo Ameriko narediti spet veliko (ne, ne znajo si predstavljati Amerike, v kateri črncem ne bi vladali belci), kot evropske in slovenske oblasti, ki delajo vse, da nebelci – nebelski begunci in migranti – ne bi vstopili v Evropsko unijo. Še huje: v času, ko Ameriko in svet preplavljajo množični protesti proti rasizmu in policijskemu nasilju nad črnci, slovenska policija nebelske begunce in migrante mirno vrača hrvaški policiji, ki jih potem brutalno muči, pretepa in trpinči.

Mar ni to ustavljanje belcev le reproduciranje rasističnega stereotipa, da so nebelci »drugi svet« in »nasprotje Evrope in civilizacije«? Mar ni nasilje, ki mu slovenska policija prepušča begunce in migrante, rasistično nasilje?

Conradov roman Srce teme je to rasistično nasilje razkrinkal in ga zagnusil generacijam in generacijam bralcev, obenem pa je kralja Leopolda tako kompromitiral, da se je moral Kongu odpovedati.