Film / Vita in Virginia

zadržan

Orlando.

Leta 1922 se na jet-set zabavi v Bloomsburyju končno spoznata dve prestižni pisateljici, Vita Sackville-West (Gemma Arterton), zelo direktna avtorica popularnih romanov, in Virginia Woolf (Elizabeth Debicki), zelo skrivnostna avtorica modernističnih romanov. Obe sta slavni, svetovljanski, eruditski, boemski, libertinski, feministični, ekskluzivni, snobovski, genialni in poročeni, prva z antisemitskim diplomatom Haroldom Nicholsonom (Rupert Penry-Jones), ki si domišlja, da je izumil izraz “open marriage”, druga z založnikom Leonardom Woolfom (Peter Ferdinando). In obe sta biseksualni – no, “sapfistki”. Vita je pompozna, bujna in agresivna, Virginia introvertirana, negotova in pasivna. Toda Vita jo prebudi – in odpelje v razburljiv vzporedni svet. Njuna moža nimata nič proti.

Prvi se takoj zažene v nekega lorda, drugemu pa se zdi, da Virginia, ki ima za sabo mučno krizo (“norost”, pravijo), potrebuje nekoga, ki jo bo motiviral. In Vita je teater, elektrika, blišč, trač – konvencije zavrača, škandale ljubi tako kot “divje in komplicirane reči”, ekshibicionizem je njen forte. Virginia dobi apetit. Vita hoče njeno občudovanje. Virginia lahko v tem vidi le znak osvobojenosti. Tako kot lahko Vita v njeni tesnobi vidi le znak nadarjenosti. Virginia ne ve, če Vita reče to, kar misli. Vita ne ve, če Virginia misli to, kar reče. Druga drugi dvigneta moralo. Skupaj izgledata tako, kot da sta ravnokar izumili izraz LGBTQ. Ko se zapleteta, ko se gledata, ko se zapeljujeta, ne puščata nobenega dvoma, da je prišel njun trenutek. Vprašanje je le, katera bo drugi izklesala večji spomenik – roman Orlando (gospod mutira v gospo), ki ga napiše Virginia Woolf, je “biografija” Vite Sackville-West. Film – posnet po drami Eileen Atkins, ki temelji na njunih pismih – nas sicer nenehno prepričuje, da gledamo nekaj, kar je spremenilo literaturo (in svet, če hočete), a sam tej spremembi ne pride niti blizu, saj razen nekaj anahronizmov (“modernizacij” preteklosti), ki jih je pobral pri filmu Moulin Rouge, nekaj neposrečenih tonskih persiflaž Orlanda in nekaj prisiljenih “halucinacij”, za katere bi bilo bolje, da bi jih pustil na brain stormingu (in v Hitchcockovih Ptičih), ne ponuja ničesar, kar bi seglo dlje od varnega, dolgočasnega, nestrastnega televizijskega formata, ki pa se ne rima z revolucijo, tako da ne izgleda ravno tako progresivno, kot si morda domišlja.