Pa vse najboljše, Slovenija!

Moja politična stvarnost je bila od nekdaj slovenska. Kot otrok iz krščanske mizarsko-delavske družine, ki ni uživala posebnih privilegijev ne v starem ne v novem režimu, nisem mogel graditi politične pripadnosti na osnovi nostalgije staršev. Če bi bilo temu tako, bi bil danes kvečjemu popolnoma apolitičen ali pa včlanjen v SDS, kot je bila moja mama, ker so nekega dne pač vkorakali v Litostroj in jih povabili, ona pa se ni mislila upreti dobremu golažu in občasnemu druženju na njihovih kongresih.

Najverjetneje mi nikoli ne bi postalo jasno, da nekaj v tej državi ni vredu, če ne bi ob prvem Družinskem zakoniku na televiziji poslušal, da so pravice nekaterih manj pomembne od drugih, medtem ko sem se vračal iz osnovne šole z modricami, ker bi mi bili morda lahko všeč tudi fantje. Takrat tega nasilja nisem razumel, danes ga. Če dopustimo, da v politični prostor zahajajo sovražne politike, jih legitimiziramo tudi v družbi. In na tej točki, po 29-ih letih obstoja te države, se bojim, da smo že zapadli pregloboko v greznico.

Ta država, glede na njeno trenutno pot, nima prihodnosti. Vsaj ne takšne, v katero bi bilo vredno vlagati.

To ni več moja država, ta država mi je bila ukradena. Ukradli so njen obraz, njene pravice in njeno demokracijo. Prvič po vseh teh letih bi tudi jaz rad odšel drugam – nekaj, proti čemur sem cel čas govoril proti. In res me je strah trenutka, ko bomo pogledali okoli sebe in ugotovili, da so vsi odšli. Ker ta država, glede na njeno trenutno pot, nima prihodnosti. Vsaj ne takšne, v katero bi bilo vredno vlagati. Pa vse najboljše, Slovenija.