Visoki leseni gradnji se obeta revolucija

V večini pogovorov in zapisov o leseni gradnji je argument, zakaj ne gradimo več iz lesa, višja cena gradnje. Ob tem bi želel izpostaviti, da je lahko gradnja lesenih stavb za končne kupce že danes občutno nižja, kot je klasična betonsko-opečno-stiroporna. Potrebno je le malo stopiti iz škatle (out of the box): prvič, graditi je treba skupnostne objekte in drugič, izkoriščati je treba spodbude okoljskih sredstev EU. Najbolj učinkovito bi bilo, če se tega lotijo javni stanovanjski skladi. V Šarčevi vladi je bil v sodelovanju z Ekološkim skladom objavljen razpis za trajnostno gradnjo javno-zasebnih objektov posebnega pomena, ki je omogočal pridobitev celo več kot 50% nepovratne subvencije. Razpis je bil umaknjen, ker nanj ni prispel noben ustrezen projekt. Morda je nova vlada tudi zaradi tega zmanjšala spodbude za leseno trajnostno gradnjo na simboličen maksimum 100 evrov za kvadratni meter uporabne površine. Predsednica Evropske komisije je za naslednje proračunsko obdobje napovedala bilijonska sredstva za spodbujanje trajnostnih okoljskih projektov in morda bodo na MOP razpis ponovili, če bo dovolj politične modrosti in sposobnosti. Gradnja skupnostnih objektov na način, da je stanovanjski sklad nosilec projekta, je daleč najlažji in najbolj učinkovit način, s katerim bi se praktično izvajala t.i. zadružna gradnja, o kateri se veliko govori in je bilo na papirju že veliko zapisanega, pa zadruge ne zaživijo tako, kot bi lahko.

Če je nosilec gradnje stanovanjski sklad, je veliko preprosteje organizirati pravni del investicije in financiranje. Obenem je vse skupaj veliko bolj varno za prodajalca zemljišča, za solastnike in izvajalce. Naloga stanovanjskega sklada je le, da za svoje občane opravi delo, ki bi ga sicer morala zadruga. S takim pristopom bi stanovanjski skladi končno tudi presegli prostor svoje škatle, v kateri so zdaj ujeti, ko ne znajo modela, katerega glavni problem je, kako preseči nasprotje med čim nižjim financiranjem gradnje in najemninami, ki naj bi bile hkrati dovolj nizke za ljudi in dovolj visoke za pokrivanje investicije. Da ne govorimo o tem, kako škodljivo je za ljudi, naravo in skupno ekonomijo prepričanje, da je najcenejši način gradnje ta, da je treba zgraditi čim več kvadratov za čim manj denarja. Najhušja posledica te logike je degradacija prostora, individualizacija bivanja, izolacija ljudi, družin in s tem vedno večja dehumanizacija družbe, kar stane veliko, veliko več, kot bi nas stalo, če hitro uporabimo pamet in izkoristimo ekološke spodbude, dokler se kritična masa lesene gradnje ne premakne tako daleč, da bo gradnja z lesom postala cenejša tudi brez spodbud.

Zakaj ne zaživimo tako, kot so še ne tako dolgo nazaj živeli naši dedki in babice? V skupnosti in sožitju generacij? In z malo več soli v glavi?