Neodvisne

Ko bom miss sveta.

Tekmovanja za miss sveta ni ustanovil Donald Trump, pa tudi licence zanj nima, toda 20. novembra 1970 ga je v londonskem Royal Albert Hallu zelo “dobro” anticipiral sloviti ameriški komik Bob Hope, gostitelj tekmovanja za miss sveta. “Nedotaknjene” tekmovalke so pozirale v kopalkah, tako da so lahko gledalci v dvorani in doma (22 milijonov) “ocenili” njihove zadnjice, ko pa so odšle z odra, je nanj stopil Hope in povedal tale “vic”: “Vesel sem, da sem na tej živinski tržnici – muuuuuu! To pa je res prava živinska tržnica. Prišel sem pogledat teleta.” Publika se je hahljala, zato je dodal: “Nočem, da mislite, da sem pokvarjeni starec, ker na ženske nikoli ne pomislim dvakrat – že moja prva misel pokrije vse!” Publika se je še kar hahljala, Hope pa ne, ker je že jemal zalet za nov “vic”, a ni vedel, kaj ga čaka. Ni namreč vedel, da so se med publiko infiltrirale feministke, ki so imele dovolj tega seksističnega poniževanja in objektiviranja žensk, tega “lepotnega” tekmovanja – nenadoma so začele ropotati z ragljami, kričati in vzklikati, tekati in noreti po dvorani, metati smrdljive “bombe” in letake, streljati z vodnimi pištolami, povzročati kaos, sejati paniko in razobešati transparente z napisom: “Gibanje za osvoboditev žensk!”

Feministke, ki sta jih vodili Sally Alexander, študentka zgodovine, in Jo Robinson, navdušena agitatorka, borke za enake plače, kontracepcijo, abortus ipd., so prekinile šov, ali bolje rečeno – Bobu Hopeu in prirediteljem lepotnega tekmovanja so ukradle šov. Film Neodvisne, v katerem Boba Hopea, pregovornega stand-up zabavljača ameriške vojske ( ja, tudi vsako novo miss sveta jim je pripeljal na ogled v Vietnam!), igra Greg Kinnear, se poveseli tega mitskega protestnega dogodka, te zgodovinske disrupcije, toda na lahkoten, farsičen način – brez zlobe. Tudi v zakulisje lepotnega tekmovanja, ki sta ga pakirala zakonca Morley (Rhys Ifans & Keeley Hawes) ter ga pozicionirala kot “družinsko zabavo”, se ne poglablja, ampak se osredotoči le na to, kako sta Sally Alexander (Keira Knightley) in Jo Robinson (Jessie Buckley) zapakirali to gverilsko, partizansko akcijo, obenem pa nam – niti ne nehote – pokaže, da imajo staromodne, konservativne prireditve lahko tudi odrešilni, revolucionarni potencial: feministke – “Women’s Libbers”, kot so jih pejorativno imenovali – prekinejo seksistično prireditev (kičast regresivni motor spolne diskriminacije in mizoginije), toda na njej ravno prvič v zgodovini zmaga temnopolta lepotica, miss Grenade, Jennifer Hosten (Gugu Mbatha-Raw), ki jo potem na Grenadi slavijo kot nacionalno junakinjo.

Dobi celo znamko in kalipsohit Cousin Jennifer, navsezadnje, njena “zmaga” razbije rasne predsodke – temnopolte opolnomoči, rasistom pa primaže klofuto. Toda gesta je izrazito pokroviteljska – Južno Afriko leta 1970 zaradi apartheida izključijo iz olimpijske zveze, ne pa tudi z lepotnega tekmovanja za miss sveta, na katerem Južno Afriko predstavljata dve lepotici, belopolta Jillian Jessup (Emma Corrin), alias Miss South Africa, in temnopolta Pearl Jansen (Loreece Harrison), alias Miss Africa South. Kompromis, s katerim skušajo utišati borce proti apartheidu (belki dodajo “decent-looking black girl”, kot pravijo), kakopak le legitimira apartheid in institucionalni, strukturni rasizem, proti kateremu zdaj protestirajo množice po vsem svetu, ki pa ob pogledu na Trumpa vedno znova ugotovijo, da rasizem in seksizem prihajata iz istega legla.