Odstopi

Sedemindvajsetega junija je dan policije, policisti ga praznujejo v spomin na vlogo, ki jo je policija odigrala pri osamosvajanju Slovenije. Upravičeno so ponosni na svoj praznik. Letos je bila osrednja slovesnost v Tacnu, kjer je zbrane nagovoril notranji minister Aleš Hojs. Takole je govoril minister: »V teh mesecih, odkar sem z vami, sem spoznal vašo neizmerno iskrenost, strokovnost in požrtvovalnost za državljane Slovenije.« Nato je policistom dejal, da od njih pričakuje veliko. »Državljani vas, tako kot slovensko vojsko in slovensko zdravstvo, vidijo na piedestalu branika njihove varnosti.« Zbrani policisti so ministrovemu nagovoru zaploskali, še posebej tisti, ki so zaradi junaških in požrtvovalnih dejanj dobili posebna priznanja.

Štiri dni kasneje se je vse spremenilo. Policija ni bila več ponos Slovenije, pač pa jo, kot je v pismu ob odstopu zapisal Hojs, v celoti ali vsaj deloma »obvladuje udbovsko-partijska struktura«. Prav tako policija ni več iskrena in požrtvovalna, ampak gre za spolitizirano varnostno strukturo, ki je v službi globoke države.

Kaj se je zgodilo v teh štirih dneh? Se je Hojs zmotil prvič ali drugič? Kako so lahko dejanja preiskovalcev Nacionalnega preiskovalnega urada, ki so skupaj s kriminalisti in specializiranim državnim tožilstvom začeli preiskave zaradi suma kaznivih dejanj pri naročilu in nabavi zaščitne opreme, v zgolj štirih dneh tako zelo pretresla ministra, da je spremenil retoriko in skupaj z direktorjem policije Antonom Travnerjem nepreklicno odstopil? Kdo koga vleče za nos?

V resnici je že samo to, da je Aleš Hojs marca postal notranji minister, politični škandal. V državah liberalne demokracije takšen politik ne bi smel prevzeti nalog šefa represivnih organov. Hojs, nekdanji član NSi, ki ga je z Janezom Janšo pred leti povezala ljubezen do osamosvojitvenih mitov, je bil, preden je zasedel ta položaj, direktor strankarskih sredstev obveščanja, ki bi jim težko rekli mediji.

Podjetje Nova hiša, ki upravlja televizijo Nova24tv in pripadajoče izpostave, ni medij, četudi se dela, da je. Janez Janša in njegovi privrženci so to podjetje ustanovili, da v slovenski medijski prostor razširijo svoj pogled na resničnost, prikrojen, senzacionalističen, žaljiv, lažniv, rasističen pogled, katerega namen je volivce v Sloveniji prepričati, da družbo in z njo vred tudi njih same obvladujejo rdeče sile. Torej prebarvani komunisti vseh različic in odtenkov, ki bi radi iz države naredili komunistični raj. To je tipična teorija zarote. Hojs je z denarjem madžarskih prijateljev vodil podjetje, katerega glavni namen je bil političnopropagandna vojna, kakršne se ne bi sramoval niti kakšen partijski ali goebbelsovski uradnik.

Notranji minister je marca postal človek, ki ga vse te laži, podtikanje, izkrivljanje, vsa ta gnojnica, ki jo SDS taktično in sistematično zliva na Slovenijo, niso motili. Nasprotno, vse to je del njegovega usmerjenega političnega delovanja, smisel, raison d’etre. Kot so bile del Hojsovega delovanja tudi nenavadne finančne transakcije, ki so prek podjetij madžarskih političnih prijateljev Janeza Janše prihajale na račun Hojsovega podjetja in prek ali mimo njega spet naprej, neznano kam. Zato se je podjetje Nova hiša znašlo v kriminalistični preiskavi zaradi suma storitve kaznivih dejanj in zato je bilo marca toliko bolj nedopustno, da je človek, odgovoren za vse te posle, postal notranji minister, politični funkcionar, ki posredno ureja delovanje policije, organa, katerega preiskovanec je.

Njegova preteklost, delo, ki ga je opravil kot politični propagandist, liberalnih, strpnih, sredinskih koalicijskih strank, SMC, DeSUS in NSi, ni motilo. Že takrat, na začetku marca, bi morali zvoniti vsi alarmi. Pa niso.

Kar se je dogajalo naslednje mesece, ni bilo presenečenje. Politične menjave na vrhu policije, Hojsove grožnje protestnikom prek Twitterja, besede o tem, da so vsi protestniki storilci kaznivih dejanj, vse to je neposredno kazalo, da minister ni kos nalogam, ki naj bi jih opravljal. Iz tedna v teden je postajalo bolj jasno, da ne razume pomena pravne države in načela delitve oblasti, da ne sprejema pomena politične neodvisnosti pravosodja in organov pregona, da se mu niti ne sanja, zakaj obstajajo omejitve in pooblastila policistov in kakšni so.

Na čelu ministrstva je deloval natančno tako, kot je deloval, ko je bil direktor Nova24tv, medija, ki se dela, da je v službi resnice, da je neodvisen in avtonomen, četudi je vsem jasno, da je v službi politične stranke. Povsem enako je želel delati tudi na ministrstvu za notranje zadeve. Enako, kot se je na Nova24tv pretvarjal, da vodi pravo medijsko hišo, se je na ministrstvu pretvarjal, da je uspešen in do sodelavcev spoštljiv notranji minister, četudi je imel na tem položaju zgolj en cilj. Želel je ugrabiti, politično spremeniti policijo in preiskovalne organe.

Zato je vlada že na prvi seji 13. marca zamenjala direktorico policije Tatjano Bobnar, ki se je malo pred padcem Šarčeve vlade uprla takrat še poslancu SDS Žanu Mahniču, ko je želel, da mu omogoči nepooblaščen vpogled v preiskovalne podatke, do katerih poslanec ne sme imeti dostopa. Hojs je bil postavljen na položaj notranjega ministra natančno zato, da se kaj takšnega ne bi nikoli več zgodilo. Nobeden izmed dosedanjih ministrov za notranje zadeve ni bil tako nesramno neposreden pri doseganju ciljev.

Upokojeni načelnik ljubljanskih miličnikov še iz časa socializma Janez Winkler je za Delo pred dnevi dejal, da takšnega odnosa oblasti do protestnikov ni videl »niti v prejšnjem sistemu«. V zadnjih 40 letih, tako Winkler, tudi ni nikoli videl toliko rokohitrskih menjav na vrhu policije. V izjavi je svaril, da strokovnost v policiji postaja manj pomembna kot politično prepričanje. Zato je zapisal, naj se tisti, ki so danes zaposleni pri policiji, ne vdajo, »bodite v službi naroda, ne pa katerekoli stranke. Ne dovolite, da iz vas naredijo strankarsko policijo.«

In v resnici niso dovolili. Kot se je pokazalo ta teden, policisti in kriminalisti niso popustili pod političnim pritiskom in so nadaljevali preiskovalna dejanja zaradi suma storitve kaznivih dejanj, povezanih z nabavo zaščitne opreme. Preiskava, ki jo usmerja tožilstvo, je na podlagi odredbe sodišča v torek pripeljala do hišnih preiskav, med drugim so policisti pridržali ministra za gospodarstvo Zdravka Počivalška. Po informacijah s policije so tisti, ki so se neposredno ukvarjali s sumom kaznivih dejanj, poskušali delati v tajnosti, samostojno, z minimalno komunikacijo z nadrejenimi ali na novo nastavljenimi kadri. Niso jim zaupali, bali so se, da se bo politika vmešala in ovirala strokovni potek preiskovalnih dejanj.

Hojsov odstop je zgolj krinka, rad bi bil žrtveno jagnje, še eden iz množice, ki jo je premagala globoka država. V resnici pa je zgodba obratna.

To je seveda logično. Preiskava bi se lahko dotaknila tudi nekdanjega direktorja policije Antona Travnerja. Zakaj, je dobro pojasnil žvižgač Ivan Gale. V Mladinini posebni številki Intervjuji, ki je na prodajnih mestih hkrati s to izdajo Mladine, je novinarju Borutu Mekini med drugim natančneje kot doslej razložil, zakaj se je obrnil na medije, ne na policijo. V intervjuju pravi, da je izgubil zaupanje v policijo, razlog pa je bil nenavaden telefonski klic Antona Travnerja. »Če te generalni direktor policije pokliče zaradi konkretnega primera in te skuša usmeriti, češ da s tem ni bilo nič narobe, ti mora biti jasno, da na pomoč policije ne moreš več računati,« je Gale rekel v intervjuju. Travner je pri njem poizvedoval o konkretnem primeru, zaradi katerega so s sodelavci sumili, da je direktor povezan z vladajočo SDS. Šlo je za posel z maskami in podjetje GenePlanet. »Spraševal je nekako v smislu, naj ta primer ostane v civilni sferi, da se policija z njim ne bo ukvarjala. Poskušal je zminimizirati pomen primera,« je dejal Gale. »Na vse, kar sem povedal, je odgovoril nekako v smislu, da s tem ni nič narobe. Povedal sem mu, kaj je bilo po mojem prepričanju nezakonito, on pa vedno znova, da, ampak. Zmeraj ampak. Rekel sem mu, da sem mu na voljo kadarkoli, in sem mu tudi poslal vso dokumentacijo, več elektronskih sporočil, nato pa nisem bil več obveščen, kaj se je s tem dogajalo.« Pritiski so se vedno bolj stopnjevali, tudi pritiski ministra Počivalška, ki je Galeta in nekdanjega direktorja zavoda za blagovne rezerve Antona Zakrajška obtožil, da »sta del mafije SDS«.

Če torej verjamemo Ivanu Galetu, in nimamo nikakršnega resnega razloga, da mu ne bi, je Travner poskušal ustaviti kakršnokoli preiskovanje suma kaznivih dejanj, povezanih s podjetjem GenePlanet. S tega vidika je torej povsem jasno, zakaj so operativci in kriminalisti preiskovali v tajnosti in zakaj je tisti dan, ko je odstopil Aleš Hojs, odšel tudi direktor policije Anton Travner.

Pri Hojsovem odstopu je stvar malo bolj zapletena, če seveda tudi sam ni neposredno vpleten v organiziranje nabave medicinske opreme (to naj bi po nekaterih informacijah kazali nekateri indici; policija naj bi bila pri delu uporabljala tudi posebne metode in sredstva). Nenavadno je, da v državi notranji minister odstopi v trenutku, ko policisti preiskujejo delo nekega drugega ministra iz neke druge stranke.

Če bi pod političnim pritiskom padla policija, bi padla pravna država. Na srečo ni.

Hojs je bil seveda primoran odstopiti. To se vidi iz njegovega pisma. V njem med drugim trdi, da je odšel, ker mu ni uspelo urediti policije, ker iz nje ni zmogel pregnati komunistično-udbovskih kadrov. Ti so torej, v spregi z globoko državo, vodili celotno operacijo, to pomeni policijo, tožilstvo in sodišče.

Gre za star politični trik. S pismom želi Hojs vnaprej diskreditirati policiste in Nacionalni preiskovalni urad, delo tožilstva in rezultate, ki jih bo prinesla preiskava. Njegov odstop je zgolj krinka, rad bi bil žrtveno jagnje, še eden iz množice, ki jo je premagala globoka država. V resnici pa je zgodba obratna: če kriminalisti ne bi začeli preiskovati suma kaznivih dejanj, bi to nakazovalo, da je zmagala politizacija policije. Počivalšek drugače od Hojsa preiskave ni komentiral v političnem tonu, dejal je le, da verjame v strokovnost policistov in da bo z njimi vseskozi dejavno sodeloval.

Zaradi Hojsa in njegovih obtožb sta protestirala sindikata policistov, oglasilo se je tudi Društvo kriminalistov Slovenije. V ostrem pismu so kriminalisti zapisali, da od Hojsa zaradi »žaljivk in obdolžitev«, zaradi »nizkotnih in popolnoma nedokazanih konstruktov« zahtevajo opravičilo. »Vse te obtožbe so najbrž plod ministrove nenadzorovane jeze zaradi izvajanja hišnih preiskav, povezanih s preiskovanjem finančnih tokov pri nakupih medicinske opreme. Ampak skupaj z državnimi tožilci že desetletja sledimo pravni in operativni logiki, da kadar slišimo peketanje kopit, običajno pomislimo na konje in ne na zebre. Zato smo tudi v teh primerih pomislili na sume kaznivih dejanj in ne zgolj na karitativno dejavnost vpletenih v nabavo zaščitne opreme.«

Da sta Hojs in Travner poskušala vplivati na potek preiskave, kaže še nekaj. V torek, v času preiskav, je policija objavila tole sporočilo za javnost: »V povezavi z informacijami o preiskavi, ki so se predhodno pojavile v medijih, pojasnjujemo, da bo zaradi suma, da so bili nepoklicanim osebam razkriti varovani podatki policije, uveden notranji varnostni postopek.« To je zelo resna zadeva. In kje so se te informacije pojavile? Seveda nikjer drugje kot na televiziji Nova24. Kdo že je bil direktor te televizije? Seveda Hojs. Razlog za objavo je bil lahko en sam: tako opozoriti kriminaliste in tožilce, da SDS ve, kaj se dogaja. Lahko bi rekli, da je šlo za zadnji poskus, kako ustaviti preiskavo.

V tem trenutku ne poznamo vsebine spisa, ki je pripeljal do tega, da so sodišča tožilstvu in policiji odobrila izvajanje preiskave. Nobenega dvoma pa ni, da so bili v SDS prepričani, da bo Hojs v preteklih mesecih policijo tako podredil novi politiki, da se ne bo zgodilo nič takega. Prepričanost o tem, da mu je uspelo, je izkazal v govoru, ki ga je imel 26. junija, na predvečer dneva policije. Nekaj dni kasneje se je pokazalo, da so medtem policisti, kriminalisti, tožilci in sodniki ves čas preiskovali nakupe medicinske opreme.

»Na vse, kar sem povedal, je Travner odgovoril nekako v smislu, da s tem ni nič narobe. Povedal sem mu, kaj je bilo po mojem prepričanju nezakonito, on pa vedno znova, da, ampak. Zmeraj ampak.«

Pri vprašanju suma kaznivih dejanj ne gre zgolj za iskanje morebitne kazenske odgovornosti in krivcev za oškodovanje države. Vse to je seveda zelo pomembno. V torek v Sloveniji niso potekale le hišne preiskave, policiji se je uspelo upreti poskusom političnega prevzema. Kajti različni preiskovalni organi, računsko sodišče, tudi davčna uprava ne preiskujejo samo nabav medicinske opreme, preiskujejo tudi financiranje politične stranke, financiranje propagandistične televizije, družinske posle teh in onih. Če bi pod političnim pritiskom padla policija, bi padla pravna država. Na srečo ni.

Sredi aprila, sredi prvega vala epidemije, je minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek v intervjuju za Mladino povsem iskreno dejal, da tega, kar doživlja na trgu medicinske zaščitne opreme, ni doživel še nikjer. »To, kar doživljamo zdaj, ni Divji zahod, to je kanibalizem brez primere,« je dejal. Minister se je motil. V tistem času sta v teh krajih v resnici vladala kanibalizem in Divji zahod, to je bil čas brezpravja in zločinov.

Divji zahod z demokracijo seveda nima nikakršne zveze. Tudi z demokratično republiko in z demokratično vlado ne. V demokraciji je policija neodvisna, strokovna in profesionalna. Seveda ima slovenska policija tudi težave, a vlada Janeza Janše ji je zadnje mesece želela to strokovnost in neodvisnost odvzeti. Za zdaj ji ni uspelo.