iHUMAN

za

Neprijetna resnica.

iHUMAN je doku, a popolna grizlijevska grozljivka. Različni programerji, eksperti, profeti, futurologi in distopisti – Michal Kosinski, Max Tegmark, Jürgen Schmidhüber, Ilya Stuskever ipd. – pripovedujejo o tem, da smo sredi največje transformacije v zgodovini. Nastaja nova kreatura, nova oblika življenja, toda ni več odvisno od nas, kakšna bo. To, da Google pozna naše spolne, politične in nakupovalne preference ter naše bolezni, naše strahove in naše perverzije, je še najmanj. Vse bolj smo “narejeni iz podatkov”. Podatki pa so “nova nafta”, zato ne preseneča, da so prav tehnološka podjetja – Amazon, Google, Facebook in Microsoft (oh, in ne pozabite kitajskih, Baiduja, AliBabe in Tencenta) – tako zelo bogata, celo bogatejša od kateregakoli podjetja v zgodovini človeštva. Njihovi algoritmi odločajo, kaj bomo izbrali, a to je šele začetek. Algoritmi nas stalno gledajo, opazujejo, nadzorujejo – in prepoznavajo naše intimne poteze. Prepoznajo lahko, da ste gej ali liberalec – v Savdski Arabiji to pomeni smrt. “Neprijetna resnica se glasi: zasebnosti je za vedno konec!” Dobrodošli v postzasebni dobi! AI izriva človeka. Nastaja nekaj, kar je pametnejše od nas – nekaj, kar rešuje probleme, ki jih mi ne moremo.

Umetni inteligenci zato dajemo svobodo, da lahko počne, kar hoče, toda ne vemo več, kaj bo storila. Znanstveniki ustvarjajo nekaj, kar je drugače od tega, kar so ustvarjali doslej, a ne vedo, kaj se bo zgodilo. “Avtonomna bitja”, ki jih ustvarjajo, bodo morda rešila probleme brezposelnosti in revščine, tudi bolezni, toda posledice algoritmizacije bodo obenem strašne – vse več bo fake news, kibernapadi bodo ekstremnejši, nastajale bodo “neskončno stabilne diktature”, delovna mesta, ki jih opravlja srednji razred, bodo izginila, s tem pa bo izginil tudi srednji razred, digitalni odtisi bodo taki, da bo mogoče napovedovati prihodnost, manipulirati z ljudmi in vplivati na volitve. In če pomislite, da so prav algoritmi tisti, ki tako divje in brutalno polarizirajo svet, histerizirajo ljudi, podžigajo “plemensko” ureditev, omogočajo populizem in fašizirajo družbo, si lahko živo predstavljate, da se bo z neizbežnim stopnjevanjem algoritmizacije drastično povečala možnost konfliktov – tudi možnost globalne vojne. In tega ni več mogoče ustaviti ali pa odnarediti, pravijo. Vlade in korporacije bodo lahko nazaj zavrtele naše življenje – to jim bo dajalo veliko, nesorazmerno moč. Prihaja družba nadzora – na Kitajskem že prevladuje. Socialni kreditni sistem (algoritmizirani Big Brother), s katerim kitajska partija točkuje ljudi (od prvega do zadnjega), je motor družbe, ki ne tolerira več nobenega disidentstva, nestrinjanja, razkolništva. To smo videli le v filmskih distopijah. iHUMAN ne pove sicer nič zares novega, toda vse to “staro” potegne skupaj na način, ki ustvarja vtis neizmerne grozljivosti. A dvomim, da se ljudje družbe nadzora bojijo. Ne le da Facebooku, Googleu in Amazonu kar sami razkrivajo svoje največje intimnosti, ampak med epidemijo covida-19 kar sami zahtevajo: nadzorujte nas! Še dve, tri epidemije, pa bodo pristali na kitajski socialni kreditni sistem. (Kino Šiška)