Naša policija, naše tožilstvo

Generalni državni tožilec Drago Šketa je prvi vodja tožilstva, ki se je bil prisiljen zagovarjati neposredno pred predsednikom vlade. Janez Janša mu je poslal pismo, v katerem mu je zaukazal, kaj in kako naj tožilstvo kazensko preganja. Šketa je tudi prvi vodja tožilstva, ki mu je predsednik vlade grozil. »Za vsako morebitno žrtev organiziranih groženj s smrtjo boste neposredno odgovorni,« je predsednik vlade zapisal v pismu, v katerem poziv »Smrt janšizmu« enači s pozivom »Juden raus«.

V odzivu na premierovo pismo je Šketa zapisal, da mednarodni in domači pravni akti zahtevajo, da morajo biti državni tožilci pri odločanju neodvisni in samostojni in »izvajati svoje dolžnosti brez zunanjih pritiskov oziroma vmešavanj«. In dodal, da te zahteve spoštuje tudi sam: »Državnim tožilcem v posameznih zadevah nikoli ne dajem usmeritev, navodil ali kakorkoli drugače posegam v njihovo odločanje.«

Predsednik vlade je od Škete zahteval, naj tožilcem odredi, da kazensko preganjajo vsakogar, ki je ali bo v rokah držal transparent z napisom »Smrt janšizmu«. Janša vztraja, da je to geslo grožnja s smrtjo njemu in vsem volivcem SDS. Omenjeni protestniki bi po njegovem mnenju morali v zapor.

Tožilstvo je formalno res del izvršilne veje oblasti, na čelu katere je predsednik vlade. A njegovo navodilo tožilstvu, koga naj preganja, ni nič manj sporno, kot bi bilo njegovo navodilo sodstvu, koga naj obsodi. V nekem pogledu je nemara še bolj neprimerno. Sliši se morda paradoksalno, a dejstvo je, da sodniki sploh ne morejo razsojati o nečem, če to vprašanje ni naslovljeno na sodišče. Če torej tožilstvo ne vloži obtožnice.

»Ocenjujem, da smo tarča tako močnih političnih napadov prav zato, ker se nam je uspelo znebiti vpliva dnevne politike,« je leta 2010 dejala tedanja generalna državna tožilka Barbara Brezigar.

Prav zato je tako pomembno, da tožilstvo deluje brez pritiska politike. Sicer bi preganjalo nekatera kazniva dejanja oziroma celo nekatere ljudi, če bi tako zahtevala vsakokratna politična oblast. Ali pa nekaterih kaznivih dejanj ali oseb ne bi preganjalo, če to oblasti ne bi ustrezalo.

Tožilstvo opravlja vlogo sita, kjer se odloča, kdaj se bodo vlagale obtožnice in kdaj ne. Da je ta njegova vloga nujno potrebna za ohranjanje osnovnih demokratičnih norm, kaže prav položaj, v katerem se je zdaj znašla policija – organ, pristojen za vlaganje kazenskih ovadb. Posledica političnega pritiska na policijo je bila preiskovanje protestnikov in njihovih domnevnih kaznivih dejanj ter vlaganje ovadb zoper njih. Aktivnost policije je usmerjena zoper tiste protivladne protestnike, ki so najodločneje izražali protivladna mnenja, predvsem zoper tiste, ki so nosili transparente z napisom »Smrt janšizmu«.

Seveda so se tudi tokrat pojavile razlage v podporo Janševemu ravnanju. Dr. Matej Avbelj z zasebne Fakultete za državne in evropske študije je na TV Slovenija pojasnjeval, da je premier storil nekaj povsem normalnega, nekaj, kar je v njegovi pristojnosti, nekaj, kar dopuščata ustava in zakonodaja, česar bi se morali zavedati tudi na tožilstvu. Ker ni zahteval, kako naj tožilec odloči v konkretni zadevi. A Janša je popolnoma konkretno navedel, za katero ravnanje bi bilo treba protivladne protestnike kazensko preganjati. Ni mogoče trditi, da ni šlo za pritisk v konkretnih zadevah, saj so med njimi tudi konkretne zadeve zoper konkretne ljudi, zoper katere je prav Janša vložil predlog za kazenski pregon. Zato je Šketa pričakovano zavrnil pritisk predsednika vlade, enako je storil tudi državnotožilski svet.

Generalni državni tožilci oziroma tožilke so doslej vedno odločno nasprotovali takšnim političnim pritiskom in branili neodvisnost tožilstva. Recimo Barbara Brezigar, ki je bila na tem položaju od leta 2005 do 2011. Decembra 2010, tedaj je bila na oblasti vlada Boruta Pahorja, pravosodni minister pa je bil Aleš Zalar, je Brezigarjeva dejala: »Ocenjujem, da smo tarča tako močnih političnih napadov prav zato, ker se nam je uspelo znebiti vpliva dnevne politike.« Ob izteku mandata generalne državne tožilke aprila 2011 pa je poudarila: »Glede na hude pritiske, ki smo jih doživljali od oblasti, se je bilo treba ves čas boriti za neodvisnost.«

To je Brezigarjeva sicer poudarjala ves mandat. Bila je med najglasnejšimi zagovorniki neodvisnosti in samostojnosti tožilstva. Protestirala je celo, ko se v delo tožilstva sploh ni vtikala politika, ampak neka druga, prav tako dokaj samostojna in neodvisna državna institucija. Komisija za preprečevanje korupcije je leta 2007 na Pravni fakulteti v Ljubljani naročila strokovno mnenje o aktivnostih oziroma neaktivnosti tožilstva v zadevi pregona romske družine Strojan. »To je nekaj najbolj nedopustnega, da predstavnik druge državne institucije zaprosi pravno fakulteto, da kontrolira delo vrhovnega državnega tožilstva. Tega kot generalna državna tožilka ne bom dopustila,« je bila odločna Brezigarjeva.

Barbaro Brezigar je sicer na položaj vodje tožilstva imenovala prva vlada Janeza Janše.