»Ljubljana spi in igra bilijard«

Pred Narodnim domom in obiskov obeh Bazovic

Predsednik Italije Sergio Mattarella in predsednik Slovenije Borut Pahor nameravata v »luči prijateljstva« v ponedeljek skupaj položiti venca k spomeniku bazoviškim junakom in k spominskemu znamenju pri bazoviški fojbi, nato pa bosta sodelovala na osrednji slovesnosti ob vrnitvi Narodnega doma Slovencem (na fotografiji iz leta 2016 sta oba predsednika, fotografirana v Doberdobu med slovesnostjo ob odkritju spomenika slovenskim vojakom, padlim na soškem bojišču v letih 1915–1917)

Predsednik Italije Sergio Mattarella in predsednik Slovenije Borut Pahor nameravata v »luči prijateljstva« v ponedeljek skupaj položiti venca k spomeniku bazoviškim junakom in k spominskemu znamenju pri bazoviški fojbi, nato pa bosta sodelovala na osrednji slovesnosti ob vrnitvi Narodnega doma Slovencem (na fotografiji iz leta 2016 sta oba predsednika, fotografirana v Doberdobu med slovesnostjo ob odkritju spomenika slovenskim vojakom, padlim na soškem bojišču v letih 1915–1917)
© Borut Krajnc

Polemike ob pripravah na letošnji 13. julij izhajajo iz napačne politične izbire. 100-letnico požiga in vrnitev Narodnega doma so nerodno – namenoma? – pomešali z Bazovicama. Potencialni praznik se je prelevil v boleče pregrevanje starih zamer, v mučno pravdanje prastarih stališč, tako navzven kot znotraj manjšinske skupnosti. Preden bi si lahko predsednika obeh držav v obeh Bazovicah spravno segla v roko, bi se morali zgoditi temeljni koraki skupne zgodovinske kulture, recimo dolgoročna in preudarna vzgoja k sobivanju in dvojezičnosti, obojestransko sprejetje zaključkov Poročila slovensko-italijanske zgodovinske komisije, pravno izničenje farsične sodbe Posebnega sodišča za zaščito države iz leta 1930, ki bazoviške junake še vedno formalnopravno razglaša za teroriste, pa tudi ureditev vprašanja zagotovljenega zastopstva slovenskega predstavnika v rimskem parlamentu. Delovanje v blagor manjšinske skupnosti bo zame vedno prevladalo nad ideološkimi razlikami. Če to socialno lepilo odpade, je vse zaman. Stara razhajanja nas zapeljujejo na stranpota. Ohraniti moramo mirno kri in trezno glavo.

Mit o genocidnih Slovanih je danes uradno poglavje italijanske memorije. Če zgodovinsko naracijo pišeš od 1. maja 1945, Slovani zgornjega Jadrana ne moremo biti drugega kot zločinci. V javnem diskurzu redno poslušamo, da je bila glavna napaka fašističnega režima sprejetje rasnih zakonov, pa še tu naj bi Mussolini naivno podlegel zavezništvu z nacističnim antisemitizmom. 18. septembra 1938, ko jih je Duce razglasil (nenaključno) na nabito polnem Velikem trgu v Trstu, smo obmejni Slovani že dvajsetletje trpeli politiko raznarodovalnega čiščenja. To zgodbo redkokdo omenja in skoraj nihče ne pozna. Če povprečnega Italijana vprašaš o Trstu, pomisli na fojbe: filma Srce v breznu (2005) in Red Land (Rdeča Istra) (2018) sta pripravila teren za imaginarij politizirane zgodovine, ki odgovornost za izključevalno nasilje in obmejno čiščenje – s projekcijo – prelaga izključno na slovanske bandite. Ni zgodovine brez konteksta in brez zgodovinarjev. Tako pa se dogaja, da je to, kar so do včeraj zagovarjali neofašisti, postala institucional(izira)na “resnica”. Lapidarne besede predsednika Mattarelle ob letošnjem Dnevu spomina na fojbe in eksodus (10. februar) na medsosedske odnose spuščajo mračne sence: »Italijani v Istri, Dalmaciji in Julijski krajini so pod jugoslovansko zasedbo trpeli muke komunizma, ki je pregnjal Italijane in izdajal etnično čistko nad nebogljenim in nedolžnim ljudstvom«. Škoda, da se naš predsednik obdaja s sodelavci, ki mu servirajo polovičarsko pripoved, češ da smo Slovani od Bovca do Pivke, od Gorice do Reke okupatorski in etnocidarni barbari, Italijani pa so brez razlikovanja nedolžni, dobri ljudje (brava gente). Fašizem je bil vsega kriv, fašistični krvniki pa ničesar.

Fašizem je bil vsega kriv, fašistični krvniki pa ničesar.

Temu gre dodati dvoje. Prvič: Mussolini ni deviacija, temveč je logična izpeljava pradavnih želja italijanskega preporoda. Državotvorni jadranski imperializem ima tri ključne sestavine: ekspanzionistični mit Rima in Benetk, odpor proti habsburški Avstriji in proti Slovanom, ki jo na tem ozemlju predstavljajo. Zadnji udarec Slovencem v Italiji zadane povojna, demokratična republika, ki v diplomatskih igrah tržaškega vprašanja sproža valove preseljevanja iz Jugoslavije (eksodus), pri čemer so optanti (ali ezuli) s spretno demografsko politiko zadržani ob meji. Razočarane, izkoreninjene in izkoriščane množice naselijo v getoiziranih naseljih (borghi), ki kot gobe po dežju zrastejo ob slovenskih vaseh, "domovina" jih sprejme z vsakovrstnimi oljašavami, italijanizacijo kulturne krajine vodi nacionalistična organizacija Lega nazionale z odločilnim sodelovanjem zahodnih velesil, ki se trudijo zadržati komunizem onkraj železne zavese. Socialna, demografska, kulturna in jezikovna krajina obmejnega prostora je iznakažena za vedno.

Mednarodno politiko Republike Slovenije vodi precej naivna ideja prijateljstva z zahodno sosedo. Bazovica je za Ljubljano predvsem priložnost za poglobitev gospodarskega sodelovanja in trgovskega partnerstva. A z razliko od mnenja veleposlanika RS v Rimu, ki se čudi nad tem, da srečanje predsednikov buri duhove (“iz meni neznanih razlogov”), Bazovice ni mogoče sprejeti z levo roko. Tržaški problem je kompleksen in kompliciran, njegove lovke segajo globoko in na vse strani. V tej veliki kupčiji med Ljubljano in Rimom Slovenci v Italiji prevzemamo vlogo nekakšne žrtvene daritve, smo njena kolateralna škoda. Zdi se, kot da slovenski politiki prej kot zgodovinsko branje preteklosti ali kulturo spomina spodbujajo kulturo pozabe. Država brez zgodovinskega duha nima prihodnosti.

Kot beli dan je jasno, da je nujno potrebno rešiti problem zagotovljenega zastopstva slovenskega predstavnika v italijanskem parlamentu. Slovenski senatorji v Rimu so doslej odgovarjali stranki, ki jih je tja prijazno nastavila. V Ljubljani sta mesti za predstavnika italijanske in madžarske skupnosti zagotovljena z ustavo, ker je manjšina vrednota. Slovenci v Rimu rezerviranega sedeža (še) nimamo. Naši senatorji so doslej imeli zvezane roke: dokler bo v Rimu sedel Slovenec zato, ker mu je prostor odstopila dobrosrčna stranka, ne bomo imeli predstavnika, ki bi nas lahko polnomočno zastopal kot člane manjšinske skupnosti. Prednostno je, da nas Rim končno opazi: volilne postopke, ki delijo manjšinske duhove zato, ker nas je (upravičeno) strah preštevanja, moramo navznoter že nekako urediti.

Vodja liberalno-nacionalne stranke v tržaškem mestnem svetu Felice Venezian je na začetku stoletja govoril: "Nihče ne bo niti opazil, da [Slovani] obstajajo in tu živijo, ko tega režima ne bo več." Povojna politična zgodovina nas uči, da italijanska levica ni imuna na protislovanski nacionalizem, ki na vzhodni meji (confine orientale) še vedno pomeni iredentistični imperializem. Mussolini je mesec dni po pohodu na Rim proti slovenskemu poslancu v Rimu Josipu Vilfanu zarjovel: "Al Nevoso ci siamo e ci resteremo!" Na zahodu slovenstva se za preživetje borimo z mlini na veter, medtem ko se duh osamosvojene, a nikdar emancipirane matice pogreza v živem pesku bratomorne politične polarizacije. Srečko Kosovel je v Integralih pisal, kot bi bilo včeraj: Ljubljana spi in igra biljard.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.