Šivi

za

Mati.

Ana Ostojić (Snežana Bogdanović), Beograjčanka srednjih let, glavna junakinja Šivov, posnetih po resnični zgodbi, je pred osemnajstimi leti – leta 1989, ko je razpadala Jugoslavija – rodila sina, ki pa je ob porodu umrl. Ana, sicer šivilja, tega ni verjela tedaj – in tega še vedno ne verjame. Še vedno prihaja v porodnišnico, sprašuje, sitnari, teži, zalezuje, vohlja. Vsem gre na živce. Šikanirajo jo, demonizirajo, ignorirajo. Pravijo, da je nora. “Včasih le sedi, molči in potem odide.” Tudi Jovan (Marko Baćović), njen mož, njena najstniška hči (Jovana Stojiljković) in njena sestra (Vesna Trivalić) so zaskrbljeni, ker ne odneha in ne odneha. “Poslal te bom v norišnico,” krikne Jovan. In res, kot izvemo, je bila pred časom že na psihiatriji, ker si domišlja, da njen sin ni umrl.

Racionalno sicer ne zna pojasniti, kaj naj bi se zgodilo z njenim sinom, toda čuti, da nekaj ni v redu – in da je še vedno živ. Hej, kje je njegov grob? Kje so ga pokopali? Kaj če je res živ – pa hodi mimo nje, a ne ve, da je njen? Ker dreza in teži, ji v porodnišnici grozijo s policijo, na policiji pa s psihiatrijo. Vsi ponavljajo, da je motena in da imajo dovolj njenega teženja – njene psihoze, njene paranoje. “Če bi ta sin res obstajal, bi ga Ana našla brez nas,” pravi Jovanu neki policaj, ki s tem lepo namigne, kaj razbija zidove, odklepa vrata in vodi do resnice: obsedenost! Ana – kombinacija obsedenke, detektivke, križarke in mučenice (oh, in hlapca Jerneja) – je stroj, ki ne odneha, želja, ki ne popusti. Vrti se v začaranem krogu, toda krog je začaran le navidez: ker je skorumpiranost zdravstva brezmejna, ker je zdravstvo del oblasti, ki drži skupaj, ker je oblast moška in ker je Ana ženska (kaj pa ženska ve? naj bo tiho! nora je! delajte se, kot da je ni!), je sicer zid, v katerega se zaletava, neprebojen, toda s svojo fanatično vztrajnostjo – s svojim nenehnim teženjem, s svojo neznosno mirnostjo, s tisoč rezi (no, s tisoč šivi), ki jih “zada” sistemu – ga luknja, prebija in ruši tako kot Nevesta (Uma Thurman), ki se v Tarantinovem filmu Ubila bom Billa s kung fu udarci vrne iz groba, v katerega so jo živo zakopali. Le še vprašanje časa je, kdaj se bo zlomila kaka “mehka” uradnica, ki bo vendarle “skrivaj” pobrskala po računalniku in ugotovila, da se matična številka in drugi podatki ne ujemajo. Ne more slediti denarju, ker nima moči in zvez in “kontaktov” in denarja, ne, ni Washington Post iz časov Boba Woodwarda in Carla Bernsteina, toda stori natanko to, kar sta storila Woodward in Bernstein, ko sta razkrinkavala afero Watergate – poišče najšibkejši člen in ga začne masirati. Šivi – dobra metafora razpada Jugoslavije – so triler, ki gori počasi – kot led. (Kolosej & Kinodvor)