Somrak demokracije

Janša je ob 25. obletnici genocida v Srebrenici tvitnil: »Pokola v Srebrenici ne bi bilo, če bi na ozemlju bivše Jugoslavije po njenem razpadu počistili s komunistično ideologijo in obsodili povojne poboje v Sloveniji in drugod.« Ko bereš ta tvit, imaš občutek, da sanjaš. Ali bolje rečeno: občutek imaš, da bereš tvit nekoga, ki opisuje svoje sanje. Ko Janša zagleda zgodovinski revizionizem, se mu preprosto ne more upreti – in njegov tvit je zgodovinski revizionizem, ki bi prebudil mrtve. Vprašanje pa je, ali o njem sanja tudi koalicijska pogodba. In ali o njem sanja naša ustava?

A tvit ni bil še nič – ko ga je v parlamentu zagovarjal, je šlo le še na slabše. Najprej je rekel, da bi Bošnjakov umrlo petkrat več, če jim Slovenija – ko je bil sam minister za obrambo – ne bi pomagala, potem pa dodal: »Nekateri, ki so sodelovali pri tem, so v postopkih pred mednarodnim sodiščem svoj zagovor utemeljili s tem, da so verjeli, da zaradi tega, ker za povojne poboje v bivši Jugoslaviji, kjer so pomorili na deset tisoče vojnih ujetnikov, ni nihče odgovarjal, tudi oni ne bodo odgovarjali in da čez 50 let, ko se bodo grobovi odkrili, to nikogar več ne bo zanimalo.« Janševe strokovne reference – njegovi zgodovinarji, njegovi eksperti – so torej vojni zločinci. Vau! Kar je približno tako, kot če bi rekel, da so nacisti v času holokavsta le izpolnjevali povelja, ker so tako na nürnberških procesih trdili nacistični vojni zločinci.

Zaradi takšnih tvitov se začenjajo vojne – in padajo vlade. Pri nas so opozicijski veljaki sicer »protestno« tvitali in rohneli, nekateri so celo zapustili zasedanje parlamenta, hudo ogorčenje pa je Janšev tvit povzročil v tujini, predvsem v Bosni, kjer Janše še ne poznajo – a če bi ga imeli na oblasti že tretjič (ali pa zgolj tri, štiri mesece, kar je ista reč), se jim to ne bi zdelo nič posebnega ali šokantnega.

Bi morala zaradi tega tvita pasti Janševa vlada? Gotovo – v »normalnih« okoliščinah. Toda živimo v abnormalnih »normalnih« okoliščinah, v katerih takšni tviti še temperature ne dvignejo več, kaj šele, da bi se prelevili v afere ali škandale. Prišli smo tako daleč, da lahko rečemo, da ima ta tvit le potencial afere. Tako kot so imele le potencial afere druge »zadeve«, ki so se kopičile zadnje mesece – vse tiste »zadeve« so se vrstile s tako hitrostjo in vnemo, da so druga drugo sproti odpravljale in razveljavljale in relativizirale in normalizirale.

Janša pač strumno kanalizira taktiko Donalda Trumpa, ki je ustvarjanje afer in škandalov spremenil v tekoči trak. Ne, po izbruhu škandala se ne umakne ali potuhne. Ne izgine v ilegalo, temveč kar sam ustvari nov škandal, ki povozi in preglasi in nevtralizira in relativizira in odpihne njegovega prejšnjega. Nobena afera se ne prilepi, noben škandal se ne prime. Afere in škandali se sproti razpršijo in razblinijo – kot grde sanje. Ljudje postajajo vse bolj apatični, vse bolj neodzivni, vse bolj pasivni. Imunizirajo se.

Samo pomislite: Janša se je prejšnji teden udeležil videokonference, na kateri je z madžarskim premierom Viktorjem Orbánom in srbskim predsednikom Aleksandrom Vučićem smrtno resno in »necenzurirano« razpravljal o prihodnosti in vrednotah. O tem je razpravljal z voditeljema, ki vladata brez opozicije – z avtokratoma, ki sta opozicijo odpravila. Kar je približno tako, kot če bi Marjan Šarec ali Miro Cerar o ogroženosti svobode in demokracije razpravljal s Kim Džong Unom.

Kaj je bilo tu moteče? O, marsikaj. Prvič, Janša, ki ima polna usta demokracije, je povsem mirno legitimiral Orbána in Vučića, ki sta demokracijo skoraj odpravila (ko se je Janša prilizoval Vučiću, smo gledali, kako Vučićevi robocopi brutalno razbijajo protestnike). Drugič, v času, ko Sloveniji pretijo kriza, recesija in brezposelnost (in drugi val, če hočete), je za največji problem razglasil »kulturni marksizem«. Tretjič, Janša je s tem druženjem pokazal, kdo so njegovi vzorniki, kaj hoče biti in v čigavi družbi se najbolje počuti (Orbán in Vučić sta si podredila medije, pravosodje, gospodarstvo, parlament ipd.). In četrtič, s tem je pokazal, da ga bolj kot evropski duh vzburja višegrajski – in da Slovenijo tlači tja, od koder se je leta 1991 odcepila. Ne spomnim se referenduma, na katerem smo se odločili za izstop iz Evropske unije in vstop v Višegrad, toda očitno kar uspešno zapiramo »poglavja«. Janša je s svojim tvitom o Srebrenici – s svojim zgodovinskim revizionizmom – verjetno »častil« Vučića, tako kot je Orbán na videokonferenci »častil« Janšo, ko ga je razglasil za najpogumnejšega borca proti komunizmu v Evropi, ja, za najpogumnejšega borca proti jebenemu prividu. Od človeka, ki novinarke razglaša za prostitutke, bi pričakovali, da bo svojo kožo dražje prodal.

Populistična videokonferenca in revizionistični tvit bi morala javnost razjeziti, razbesneti in razkačiti, ogorčenje bi moralo biti brezmejno, Slovenija bi se morala kar tresti, a se ni zgodilo nič takega. Še pred nekaj meseci bi bilo drugače – danes pa je že vsem vseeno. Hočem reči: prepozno je za solze. In prepozno je za ogorčenje. Kar zbuja nelagodje. Še več: to zbuja srh.

Tisoč rezov

Nelagodje in srh pa sta še toliko hujša, ker prekleto dobro vemo, kako je prišlo do tega, da takšne antidemokratične in avtokratske reči ljudi ne ganejo več in da ne povzročijo več ogorčenja, kakršno bi povzročile še pred nekaj meseci. Ja, vemo: ker vse te zategnitve demokracije prihajajo druga za drugo, sicer izolirano in počasi, a vendar dovolj hitro, da druga drugo povozijo in preglasijo in da prikrijejo, da so del sistematičnega zategovanja demokracije, tako da jih širša javnost ne dojame kot grožnjo in nevarnost.

Populistična videokonferenca in revizionistični tvit bi morala javnost razjeziti, razbesneti in razkačiti, ogorčenje bi moralo biti brezmejno, Slovenija bi se morala kar tresti, a se ni zgodilo nič takega.

Saj se spomnite: prišla je depeša o slovenskih medijih, ki da so le podaljški komunističnega režima, pa depeša o slovenskem pravosodju, ki da je krivosodje, pa takojšnja razrešitev dveh vodilnih žensk, generalne direktorice policije Tatjane Bobnar in načelnice generalštaba SV Alenke Ermenc (že na prvi vladni seji), pa predčasna zamenjava direktorja Sursa (prvič v zgodovini Slovenije), pa popisovanje, zastraševanje in kaznovanje protestnikov (notranji minister Hojs je izrazil »tudi pričakovanje, da bo policija za identifikacijo udeležencev petkovega in ponedeljkovega shoda uporabila vse javno objavljene fotografije, tudi tiste z družbenih omrežij in prispevke medijev«), pa kriminalizacija protivladnega protesta, pa omejevanje ustavne pravice do mirnega zbiranja in javnih zborovanj ter svobodnega izražanja mnenja (145. člen kazenskega zakonika se glasi: »Kdor s silo, resno grožnjo, preslepitvijo ali kako drugače protipravno prepreči ali ovira sklicanje ali potek mirnega javnega shoda, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta«), pa ograditev Trga republike ( ja, prvič v zgodovini samostojne in nesamostojne Slovenije), pa Janševo pozivanje generalnega državnega tožilca Draga Škete, naj sproži postopke zoper tiste, ki »janšizmu« grozijo s smrtjo (politični pritiski na pravosodje), pa dovoljenje za nastop hrvaškega proustaškega pevca Marka Perkovića Thompsona (»kršitev človekovega dostojanstva,« pravi državno odvetništvo), pa turistični boni (populistično kupovanje volilnih glasov), pa sprememba zakonodaje, ki okoljevarstvenim organizacijam jemlje možnost nadzora nad gradbenimi posegi v naravo (okoljsko sporni projekti so po novem dobrodošli), pa neprestano strašenje ljudi s covid-19, karantenami, sankcijami, globami in zapiranjem meja (retorika »če ne boste pridni in pohlevni«, »če boste nagajali«, »če ne boste ubogali«, »krivi ste« ipd. deluje skrajno pokroviteljsko, nespoštljivo in ponižujoče, kot da so ljudje le objekti, ki jih je treba čim bolj urediti, disciplinirati, udomačiti, pacificirati ter podrediti ritmu, mehaniki in uri režima), pa poziv Slovencem, naj se ne družijo z »ljudmi iz različnih kulturnih ali pa nacionalnih okolij« (logično, šele »čisti« bodo vredni palimpsestnega »noriškega kraljestva«, ki ga je parazitsko izpraskala, zbrisala in prekrila »komunistična« in »kulturnomarksistična« Slovenija), in uvedba obvezne mobilne aplikacije za sledenje stikom, ki, pravi informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik, ogroža pravico do zasebnosti, pravico do svobode govora, pravico do združevanja in druge ustavne pravice. Janševa vlada je to aplikacijo uvedla skrajno perfidno – kar znotraj na videz nedolžnega novega »humanitarnega« protikoronskega svežnja ukrepov za omilitev posledic epidemije: ljudje, podaljšali bomo sofinanciranje vašega čakanja na delo, plačevali bomo nadomestila za odrejeno karanteno, kadrovsko bomo podprli domove za starejše, turistične bone boste lahko unovčevali tudi pri ponudnikih, ki so registrirani samo sezonsko, študentje bodo lahko bone za prehrano uporabljali tudi poleti – in dobili boste mobilno aplikacijo, s katero vam bomo lahko sledili! In ja, Janševa vlada bi poljsko – represivnejšo – verzijo te aplikacije.

In dalje: Janševa vlada je histerično terjala, da se vojski na meji podelijo policijska pooblastila (militarizacija Slovenije), dalje, vojak je na meji v civilnega sprehajalca – tržaškega Slovenca, antifašista – uperil puško (rimejk Depale vasi), dalje, Janša ga je razglasil za terorista (demonizacija antifašizma), dalje, varda – paravojaška formacija – je mirno vkorakala na policijsko postajo v Slovenski Bistrici (vardo je že prej sprejel tudi predsednik Pahor v svoji palači), dalje, poslanca manjšin – poslanca narodnih skupnosti – se kar naenkrat »uklonita« in pridružita Janševemu »partnerstvu za razvoj«, saj podpišeta sporazum o sodelovanju pri sprejemanju zakonov in drugih aktov ter dokumentov (mar nista doslej – pač v skladu s tem, da je njuno mesto v parlamentu avtomatično zagotovljeno – vedno delovala politično nevtralno?), dalje, Orbán je mahal z zemljevidom velike Madžarske, na katerem je Prekmurje del Madžarske, a Janševa vlada – Orbánova vazalka – ni trznila. Prav tako ni trznila, ko je Orbán v Budimpešti odkril spomenik, na katerem so tudi imena slovenskih mest, ki so bila nekoč del »velike Madžarske«. Janša se mirno objema s človekom, ki obljublja, da bo Madžarsko naredil spet veliko – tako veliko, da pod njo ne bo le Prekmurje, ampak vsa Slovenija.

In tako se počasi nalagajo rezi v demokracijo. Tako se počasi nalagajo zategnitve, zategovanja in zategljaji demokracije, a obenem tako hitro, da drug drugega povozijo in da jih javnost sploh ne more v celoti sprocesirati. Ko javnost predeluje še prejšnjo zategnitev demokracije, Janša demokracijo že znova zategne in znova in znova in znova. Zategnitve demokracije, ki so predstavljene tako, kot da druga z drugo nimajo nobene zveze, pa se nalagajo in zlagajo in stopnjujejo in kumulirajo.

Tipično: ko je Janša govoril o spremembi medijske zakonodaje, ki bi RTV pobrala 13 milijonov evrov (s čimer bi se začela razgradnja nacionalne TV), od katerih bi se del preselil na Nova24TV in verjetno tudi na madžarski Planet TV, je rekel, da »gre za nekatere stvari, ki bi morale biti že zdavnaj narejene«. Vidite – vse skupaj ni niti omembe vredno. In predvsem: to nima nobene zveze z vladno depešo o tem, da v Sloveniji »večina najpomembnejših medijev izvira iz nekdanjega komunističnega režima«. In to nima nobene zveze s tem, da je državno podjetje Telekom državno televizijo Planet za pičlih pet milijonov prodalo madžarski televizijski družbi TV2, ki je v lasti Józsefa Vide, Orbánovega tajkuna.

Portal Žurnal24 celo pravi: »Za razliko od drugih naj bi Madžari od Telekoma dobili zagotovilo, da bo še naprej oglaševal na Planet TV. Med pogoji je neuradno tudi, da bi moral Telekom pred prodajo v kapital Planet TV pretvoriti za 30 milijonov evrov posojil. Poleg tega bi moral odpisati za okoli tri milijone evrov poslovnih terjatev, še milijon evrov pa bi moral primakniti za tekoče poslovanje Planet TV.« Kaj je to: Janševo darilo Orbánu – ali Orbánovo darilo Janši?

Prišli smo do točke, ko vsa Janševa izigravanja demokracije izgledajo kot nekaj normalnega, samoumevnega in vsakdanjega, kot naravni procesi.

Kar je bilo še malo prej nemogoče, je zdaj mogoče. Nobenega ogorčenja. Ne, javnost ni ponorela. Vse skupaj izgleda kot naravni proces, ne pa kot nekaj sprevrženega. Predstavljajte si, da bi kaj takega storil Gregor Golobič. Ali pa Marjan Šarec.

Normalizacija neonacističnih shodov

Prav res, prišli smo do točke, ko vsa Janševa izigravanja demokracije izgledajo kot nekaj normalnega, samoumevnega in vsakdanjega, kot naravni procesi, kot »stvari, ki bi morale biti že zdavnaj narejene«. Da bi notranji minister odstopil, ker policija preiskuje politike, je bilo doslej nepredstavljivo – zdaj je nekaj normalnega, celo logičnega, niti malo perverznega. Hojs je nepreklicno odstopil, ker je v preiskavi, ki jo je Nacionalni preiskovalni urad sprožil proti ministru Zdravku Počivalšku, videl politizacijo policije in zaroto »globoke države«. Ali to dokazuje, da je policija spolitizirana? Ne, ravno nasprotno: za spolitizirano bi veljala, če tega ne bi storila, če torej preiskave proti politikom, ki naj bi »svojim« podjetjem omogočili okoriščanje z nabavo zaščitne opreme, ne bi sprožila. Hojs je nehote upravičeno odstopil.

A kot se je izkazalo, sploh ni odstopil: Janša o tem ni obvestil parlamenta v roku, kot ga določa poslovnik. Nič, Janša se ne zmeni za poslovnik, za zakone. Ali natančneje: Janša se ne zmeni za parlament. To je nekaj novega, a očitno prav nič šokantnega. Še pred nekaj meseci bi zaradi takšnih reči sklicevali izredne seje, klicali ustavno sodišče in histerizirali nacijo. Danes pa je to že mimo – je bolelo? Ne. Vidite!

Kam je pripeljalo to postopno zategovanje, tišanje in ugašanje demokracije, pa vidite: na protestih, ki potekajo vsak petek, so se začeli zbirati tudi kontraprotestniki, podporniki Janševe vlade, tako imenovani rumeni jopiči, toda kot je v Mladini opozoril Borut Mekina, med temi »rumenimi jopiči« – pod krinko, maskirani, se razume – prednjačijo neonacisti, raznorazni andreji, matici, elvisi, julijani in kristijani, pripadniki organizacij Blood & Honour, Tukaj je Slovenija, Najprej Slovenija, Identitarno gibanje, White lives matter ipd., feni bele rase, identitete, domobranstva, svastike, »pravih« moških in Janeza Janše.

Ergo: to »rumeno« kontriranje protijanševskim protestnikom je le izgovor za neonacistične shode – sredi Ljubljane.

Še pred nekaj meseci to ne bi bilo mogoče. Zdaj je. Še pred nekaj meseci bi bilo to nepredstavljivo. Zdaj je tu. Ja, zdaj je to postopoma postalo nekaj povsem normalnega, sprejemljivega, vsakdanjega, naravnega. Tako kot vse druge »abnormalne« reči, kot vsi drugi »janšizmi«, ki so prihajali drug za drugim in drug drugega relativizirali in normalizirali – in ki so en passant pripravljali teren za normalizacijo neonacističnih shodov. Ne skrivaj, ne sredi gozda, ne ponoči, ne v politični divjini, ampak sredi belega dne, sredi vsakdanjega življenja, sredi nove normalnosti, sredi Ljubljane.

In mediji in Janševi oficiali oboje, neonaciste in antifašiste, mirno moralno izenačujejo. Med njimi postavljajo moralni enačaj. Ali bolje rečeno: neonaciste prikazujejo kot nasprotje antifašističnih protestnikov. Eni so za Janšo, drugi pa proti Janši – demokracija! Nič ni dlje od resnice: neonacisti niso nasprotje antifašističnih protestnikov – neonacisti so nasprotje demokracije, nasprotje svobode, nasprotje civilizacije, nasprotje ustave.

Vse to pa je več kot simptomatično, saj so si neonacisti očitno rekli: Dovolj je skrivanja – prišel je naš čas! Treba si bo le zapomniti, kdo je bil na oblasti, ko so slovenski neonacisti – originalni »vztrajniki« – ugotovili, da je prišel njihov čas. Vprašanje je le, čemu teren pripravljajo neonacistični shodi? Normalizaciji nacizma? Relativizaciji fašizma? Moralnemu izenačevanju fašizma in antifašizma, ki da sta le dve različni strani istega kovanca? Demonizaciji »kulturnega marksizma«? »Stvarem, ki bi morale biti že zdavnaj narejene?«

Čemu teren pripravljajo neonacistični shodi? Normalizaciji nacizma? Relativizaciji fašizma? Moralnemu izenačevanju fašizma in antifašizma?

Ko je Janša za največje zlo razglasil »kulturni marksizem« (in oznanjal, da »trenutno poteka bitka za naš način življenja, za zahodno civilizacijo, in v tej bitki je veliko več na kocki kot zgolj Evropska unija ali evropske institucije«), so se mnogi hitro spomnili, da je imel »kulturni marksizem« za največje zlo tudi norveški sociopat Anders Behring Breivik, ki je leta 2011 pobil 77 »kulturnih marksistov«, toda naj le mimogrede opozorim, da Netflix na novo ponuja sloviti Fest-Herrendoerferjev doku Hitler, Eine Karriere (1977), v katerem lahko slišite in vidite Hitlerja, ki v nekem govoru za največje zlo razglaša prav »marksizem« in obenem oznanja, da bo »boj proti njemu trajal toliko časa, dokler ne bo izbrisan z obličja Zemlje«. Stvar, ki bi morala biti že zdavnaj narejena.

Nič, zategnitve demokracije se vztrajno – da ne rečem »vztrajniško« – nalagajo in zlagajo in stopnjujejo in kumulirajo. In bolj ko se kumulirajo, bolj so ljudje pasivni in apatični in pacificirani in začarani in uspavani, še toliko bolj, ker jim vse čute in možgane obremenjuje in pere neprekinjeni covidski trušč, ki jih ločuje od realnosti – tako kot v kinu gledalca od realnosti loči ves tisti senzorični overload, ki ga obdaja. In ko se bodo prebudili in si pomeli oči, ko se bodo ponovno aktivirali, bodo že zategnjeni – ko se bodo prebudili, bodo že živeli v zategnjeni in omejeni demokraciji, v iliberalni demokraciji, ki se jim bo, tako kot Madžarom, zdela kot nekaj povsem normalnega, celo naravnega.

Valovi smrti

Glede na to, da Janševa vlada ugašanje demokracije – smrt s tisoč rezi, stvar, ki bi morala biti že zdavnaj narejena – prikazuje kot naravni proces, se lahko na tej točki spomnimo tudi ultimativnega »naravnega procesa« – podnebnih sprememb, do katerih prav tako prihaja počasi in postopoma, tako da katastrofe, vročinski valovi, požari, poplave in hurikani drug drugega sproti preglasijo in relativizirajo in normalizirajo. Toda aktivisti, pravi David Roberts (Vox), stalno računajo: Ko bo zares hudo, bodo ljudje ukrepali! Odzvali se bodo! Na neki točki bo postalo povsem očitno, kako hudo je! Nobenega dvoma ne bo več! Spremembe, ki se zdijo ljudem nevidne (pa saj je tako kot včeraj!), bodo nenadoma postale vidne.

Vse te zategnitve demokracije prihajajo izolirano in počasi, a vendar dovolj hitro, da druga drugo povozijo in preglasijo in da prikrijejo, da so del sistematičnega zategovanja demokracije.

Toda kaj če se bo to zgodilo prepozno? Kaj če bo vse skupaj »hudo« postalo prepozno? Kaj če se bodo ljudje prepozno prebudili? Še huje: kaj če se ljudje sploh ne bodo prebudili? Kaj če se ne bodo prebudili, ker se razmere ne bodo slabšale tako hitro, da bi jih lahko zares zdramile, in se bo šlo le iz ene »nove normalnosti« v drugo? Vsaka katastrofa bo – tako kot apokaliptični požari v Avstraliji in Kaliforniji – le »nova normalnost«, nekaj, s čimer je treba živeti. Ne, ker se razmere ne bodo slabšale hkrati in z istim impaktom za vse, ker nobena porcija katastrofe ne bo »dovolj velika«, ker torej nikjer ne bodo izkusili »totalnosti izgube«, razloga za prebujenje ne bo. Ugašanje planeta bo prihajalo v valovih, valovih smrti – kot covid-19. Hudo bo in kaotično – a to bo še komaj zbujalo pozornost. Pogubno bo in smrtonosno – a to bo komaj koga zanimalo. Ljudje se bodo vsakokratni »novi normalnosti« sproti prilagodili.

Mar se nekaj takega ne dogaja tudi s slovensko demokracijo? Ugašanje demokracije prihaja v valovih, spremembe potekajo počasi, ljudje nimajo občutka, da kaj izgubljajo, saj nikoli ne izkusijo »totalnosti izgube«. Vsaka sprememba postane »nova normalnost«, ki jo kmalu preglasi neka druga »nova normalnost«. Nobena sprememba – nobena erozija demokracije, pa naj si bo še tako smrtonosna – se jim ne zdi dovolj velika, da bi terjala prebujenje. In seveda: nimajo več občutka, da si zaslužijo kaj boljšega.