»Želim si biti optimističen, a po podatkih, ki jih berem, ne morem biti«

"Po eni strani se mi zdi, da je v družbi več sočutja do tistih, ki so bili izključeni, tudi sistemsko. Še vedno je na primer milijon ljudi, ki niso prejeli nadomestila za čakanje, potem so kakšne skupine, ki se počutijo izjemno zapostavljene, mislim predvsem na umetnike, ki se čudijo, zakaj so take omejitve glede njihovih dejavnosti še vedno v veljavi, medtem ko nadzorni organi na eno oko zamižijo pri množičnih zbiranjih na aperitivu v barih v Milanu ali plaži v Riminiju. Dejansko verjamem v to, da dokler je travma le kriza, se začne sebičnost, ko pa travma postane tako globoka, da ogrozi že vse, se prebudi širša družbena solidarnost."

"Če pogledamo statistične podatke o prihrankih, potem lahko govorimo o sebičnosti, ker ljudje v tem trenutku kopičijo denar, malo zapravljajo, negotovi so, veliko italijanskih družin izkazuje, da nima prihrankov za več kot tri mesece. Vlada je do konca avgusta na primer prepovedala vsako odpuščanje, toda to velja le za tiste, ki so redno zaposleni, ne pa za tiste, ki so imeli pogodbe za določen čas, ali sezonske delavce, kar velja za tretjino zaposlenih v turizmu, v katerem sicer dela milijon ljudi, poleg njih pa še pol milijona sezonskih delavcev. Ti so ostali brez dohodka. Bojim se, da travma ni bila tako globoka, da bi vzbudila širšo solidarnost v družbi, da bi bolje razdelili to, kar imamo. Želim si biti optimističen, a po podatkih, ki jih berem, ne morem biti."

(Janko Petrovec, dopisnik RTV Slovenija v Rimu, o tem kakšne posledice je v Italiji pustila epidemija novega koronavirusa; v intervjuju na MMC RTV SLO)