Kultura / Spletna razstava umetnin, ki sicer niso dostopne javnosti

Narodna galerija na spletni razstavi z naslovom Odmaknjena večina predstavlja izbor umetnin, ki običajno niso na ogled. Razvrščene so glede na različne tematike, ki so uporabne za boljše vedenje o različnih plateh likovne umetnosti. Posamezne umetnine nudijo izhodišče za pogovor na temo poglavja, ki mu pripadajo. Avtor razstave je Michel Mohor.

Čustva so temelj umetnosti in del razlage, kaj sploh umetnost je. Čustveni izraz v likovni umetnosti je bil dolgo povezan z religijo in zato vpet v tradicionalno ikonografijo, ki so jo spreminjali glede na politiko in doktrino.

Čustva lahko posredujejo na primer barva, dogajanje, kot je vremenski pojav, in obrazi upodobljencev. Zaradi zapletenosti interpretacije obrazne mimike so se umetniki nekoč opirali na delo francoskega slikarja Charlesa Le Bruna (1619-1690) in njegovih naslednikov.

Čustva so bila gonilna sila romantične umetnosti in od 19. stoletja dalje so jim umetniki podredili načine slikanja. Odnos med čustvi in umetnostjo je v 21. stoletju dobil še znanstveno razsežnost: uveljavlja se nevroestetika, interdisciplinarno raziskovanje povezav med umetnostjo in umom z najnovejšimi medicinskimi tehnologijami.

Podobe živali so stalnica v likovni umetnosti kot samostojen motiv ali kot spremljevalke in priče človeških prigod. Njihove navade in videz so ustvarjalci ves čas vzporejali z ljudmi in njihovo nravjo, in številne lastnosti, po katerih so poznane tudi danes, so bile občudovane ali grajane že pred tisočletji. V zahodni umetnosti so na njihovo simboliko vplivali antični in krščanski pisci. Neusahljiv vir pomenov predstavljajo stare basni in pesnitve.

Pasme upodobljenih udomačenih živali je identificirala Nada Jakopič-Strnišnik iz Biotehniškega izobraževalnega centra Ljubljana. Da bi opozorili na ogroženost divjinskih vrst, so vključili kratke opise, ki jih je prispevala Irena Furlan iz Živalskega vrta Ljubljana.

Barva je bila nekoč znak hierarhije. Pred 19. stoletjem so bile družbenim stanovom dodeljene barve, ki so jih lahko nosili.

Perspektiva v umetnosti ni bila vedno strogo matematična in geometrična. Njena glavna naloga je bila ustvariti vtis tretje dimenzije na dvodimenzionalni površini. Umetniki so perspektivo spreminjali in uporabljali glede na svojo vizijo in veščino, glede na teorijo in znanje, ter glede na zahteve prostora, časa in naročnika.

Barva je bila nekoč znak hierarhije. Pred 19. stoletjem so bile družbenim stanovom dodeljene barve, ki so jih lahko nosili. Simbolika barv je del religiozne umetnosti in močno povezana s svetlobo ter z uporabo pozlate, ki ni bila barva oziroma pigment, temveč na tanko stolčena kovina.

Umetnina nastane na podlagi ideje, materiala, umetniške tehnike in veščine. Vsa izhodišča so bila neločljivo povezana s tehnološkimi in naravoslovnimi spoznanji in z gospodarskimi in pravnimi spremembami v družbi, ki so jih ta odkritja sprožila.

Slikanje na prostem je olajšal razvoj kovinskih tub za barvo, ki so nadomestile okorne posode iz živalskih mehurjev. Industrijska revolucija je prinesla širšo paleto pigmentov, hitrejšo komunikacijo, cenejša študijska potovanja in novo gospodarsko miselnost, ki je razvila mednarodni umetnostni trg in bolj zaščitila (in monetizirala) avtorske pravice. V 20. stoletju je tehnologija postala eden od motivov v likovni umetnosti, od futurizma, ki je opeval industrijo, socialističnega realizma s poudarkom na herojstvu delavcev, ki so razvoj omogočili, do sodobne bioumetnosti, ki osvetljuje vprašanja manipulacije živega sveta.

Marija Cecilija Terezija pl. Pettenegg poročena Strahl: Krajina z morjem (Marina v luninem soju)

Johann Melchior Roos: Preplašena čreda, (ok. 1690)

Francesco Malacrea: Ustreljene ptice

Lajči Pandur: Pri napajanju, (ok. 1949)

Jurij Šubic: Študija za sliko »Pred lovom«, (1882)

Joseph Abel (?): Omedlela Andromaha

Domenico Cantatore: Sedeča žena

Franz Schams: Radovedni čuvaj