Orbán je trol

Na začetku junija so Hrvati občutili, kako je, če te provocira madžarski premier Viktor Orbán, in ni jim bilo po godu. Zgodba gre tako: v Sátoraljaújhelyu, majhnem mestu blizu slovaške meje, je madžarski premier odkril spominsko ploščo, na kateri piše »Reka – Madžarska do morja«. V tujini bi to potezo hitro lahko razumeli kot provokacijo. Plošča namreč visi na spomeniku, postavljenem ob stoti obletnici podpisa trianonske pogodbe, s katero je Madžarska izgubila dve tretjini ozemlja, med drugim tudi pristaniško mesto Reka. Napis »Madžarska do morja« bi si kdo, ki ne zna madžarsko, prej razlagal kot madžarsko zahtevo po ozemlju, ki je danes del druge suverene države. V tem pogledu ni nič čudnega, da so številni hrvaški, pa tudi slovenski mediji spomenik razumeli kot provokacijo. Hrvaško zunanje ministrstvo je madžarskega veleposlanika v Zagrebu celo prosilo za pojasnilo. S tem je madžarski zunanji minister Péter Szijjártó dobil odlično priložnost, da je hrvaške medije, ki so poročali o dogodku, obtožil, da širijo lažne novice, državni sekretar zunanjega ministrstva Tamás Menczer pa je zahteval več spoštljivosti od hrvaških ministrov, ki naj bi – kot je namignil – grajali Madžarsko, namesto da bi bili hvaležni za madžarske turiste in naložbe.

A kaj pravzaprav pomeni »Madžarska do morja«? Dobesedno bi to lahko razumeli kot poziv Madžarom, naj gredo na morje, morda kot turisti, saj dandanašnji veliko Madžarov letuje na Hrvaškem. Stavek sicer izvira iz slavnega eseja, ki ga je napisal državnik iz 19. stoletja Lajos Kossuth. V njem poudarja nujnost železniške povezave med Vukovarjem in Reko in dolga leta so ga uporabljali tudi kot geslo za rekrutiranje Madžarov v mornarico. Gre torej za frazo, ki igra pomembno vlogo v madžarski kulturi in zgodovini. A na spominski plošči ni težko zaznati tudi revizionističnih namer, saj stoji na trianonskem spominskem obeležju, Kossuthovo besedilo pa hrvaško morje tolmači kot »madžarsko«. Madžarski politiki se seveda niso potrudili, da bi pojasnili, kaj so skušali sporočiti s tem slavnim navedkom.

Kritike iz sosednjih držav Orbánu omogočajo napletati zgodbo o državi, ki jo obkrožajo sovražniki, njemu pa igrati vlogo zaščitnika naroda.

Igranje na nacionalistične strune je na Madžarskem preprosto in hvaležno, saj številni državljani na trianonsko pogodbo gledajo kot na največjo tragedijo svojega naroda. Nove meje so ločile družine, država je izgubila nekaj najpomembnejših mest in gospodarska središča so postala ozemlje sosednjih držav, sama Madžarska pa majhna in nepomembna država. Orbán osebno je zelo verjetno med tistimi, ki mu je za to vprašanje malo mar, a kot politik mora zavzeti stališče do tega. Leta 1990 je kot mlad liberalni politik protestno zapustil zasedanje parlamenta, ker je premier predlagal, da se poklonijo spominu na trianonsko pogodbo. Po letu 2010 je kot populist v srednjih letih spremenil stališče in je skupaj z nekaj somišljeniki pripadnikom madžarskih manjšin v sosednjih državah ponudil madžarsko državljanstvo ter začel postavljati orjaški spomenik pred zgradbo parlamenta, na katerem so bila tudi imena 13.000 krajev v predtrianonski Madžarski. Številna med njimi sploh niso bila etnično madžarska, ko so bila del ogrske kraljevine. Te korake mnogi opozicijski komentatorji grajajo kot revizionistične, poleg tega naj državi tudi ne bi pomagali preboleti travme ali doseči sprave s sosedami, vendar samemu Orbánu kljub temu močno koristijo: madžarske manjšine v sosednjih državah so mu hvaležne za državljanstvo in zato tudi pretežno volijo njegovo stranko Fidesz, nacionalistični deli volilnega telesa pa prav tako podpirajo premiera, ker je obudil njihov nacionalni ponos. Kritike iz sosednjih držav mu omogočajo napletati zgodbo o državi, ki jo obkrožajo sovražniki, njemu pa igrati vlogo zaščitnika naroda.

Madžarske sosede še zdaleč niso edine, ki morajo trpeti Orbánovo ribarjenje v kalnem; vprašljive, politično motivirane geste vplivajo tudi na državljane Madžarske. Med najbolj razvpitimi primeri je spominsko leto 2014, posvečeno holokavstu. Vlada je dobila ponudbo za sodelovanje z judovskimi organizacijami pri pripravi vrste dogodkov v spomin na 400.000 madžarskih Judov, ki so jih deportirali leta 1944. A vlada je že sredi januarja napovedala, da bo na Trgu svobode v središču Budimpešte postavila svoj spomenik. Tako imenovani spomenik žrtvam nemške okupacije prikazuje nadangela Gabriela kot simbol nedolžnega madžarskega naroda, ki ga je napadel nemški orel. Sporočilo je kristalno jasno: spomenik pravi, da Madžari niso imeli nobene zveze z grozotami, ki so doletele judovsko skupnost v državi, kolaboracija ni obstajala, vsi so bili samo žrtve in edini storilci so bili Nemci. Judovska skupnost je sicer povedala, da sta sporočilo in čas postavitve spomenika nespoštljiva in številne judovske organizacije so vrnile državna sredstva, ki so jih prejele za spominske slovesnosti. Na predvideni lokaciji spomenika so vsak dan potekali protesti, vendar vlada ni popustila. Po mesecih političnih sporov so spomenik postavili 20. julija v zavetju noči, ko so protestniki odšli. Orbán ni nikoli pokazal niti najmanjše namere, da bi prisluhnil zahtevam protestnikov ali vsaj skušal razumeti, zakaj bi spomenik lahko žalil nekatere državljane. Namesto tega je iz teh razmer skušal kovati politični dobiček: večini volivcev se je ugovarjanje Judov zdelo nerazumno in nekateri so v tem morda videli nepripravljenost judovske skupnosti, da bi pozdravila dobronamerni spomenik kot opomnik na grozote druge svetovne vojne, nekateri pa so celo menili, da judovska skupnost na Madžarskem zanika trpljenje Madžarov med vojno. Vse to je pripomoglo, da je bil Orbán v letu, ko so državnim in občinskim volitvam sledile še evropske, v nekaterih nacionalističnih krogih še bolj priljubljen. Med zgodbami obstajajo vzporednice, težko pa je reči, s katero strategijo se temu postaviti po robu, saj se vsi protesti, kritike in upor uspešno zlorabijo za še globlji razkol družbe in hujskanje ene države proti drugi.