Intervju / »Karantanci se niso imeli za Slovence in njihova zgodovina ne more biti del zgodovine Slovencev«

Peter Štih je doktor zgodovinskih znanosti in redni profesor za srednjeveško zgodovino in pomožne zgodovinske vede na Oddelku za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, letos pa je postal predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti – SAZU. Njen član je od leta 2007, od leta 2017 do 2020 je bil podpredsednik za humanistične, družboslovne in umetnostne vede. Je član več znanstvenih institucij v Avstriji, Italiji in Nemčiji. Njegova raziskovalna področja so zanimiva, ukvarja se z etnogenezo Slovencev, z državnimi tvorbami zgodnjega srednjega veka v Vzhodnih Alpah, z zgodovino plemstva itd., pa tudi s kritiko slovenskega zgodovinopisja. Velja za zgodovinarja, ki je postavil nova konceptualna izhodišča, s katerimi je v slovensko medievalistiko prinesel bistveni preobrat. Z drugačnim dojemanjem starejših zgodovinskih obdobij, sodobnejšim razmislekom o zgodovinskih stereotipih in mitih ter natančnim pretresom zgodovinskih dognanj in dejstev pa se uvršča med prepoznavne in pomembne evropske zgodovinarje.

S prvim junijem ste bili izvoljeni za predsednika SAZU. To je zagotovo čast, a hkrati tudi odgovornost. Slovenska javnost pogosto pogreša glas razuma – mnenje intelektualcev. Zdi se, da bi ta glas modrecev moral biti glas iz palače SAZU.

Kot pove že ime ustanove, smo v prvi vrsti zavezani znanosti in umetnosti v slovenskem državnem in nacionalnem kontekstu. Tako opredeljuje naše delovanje tudi zakon, ki pravi, da SAZU, ki je najvišja znanstvena in umetniška ustanova v državi, »neguje, spodbuja, pospešuje ter s svojo dejavnostjo prispeva k razvoju znanstvene misli in umetniške ustvarjalnosti«. Med dvanajstimi alinejami, ki podrobneje opredeljujejo delo Akademije, samo ena ne omenja znanosti in umetnosti. Ta pravi, da SAZU »sodeluje pri obravnavi splošnih družbenih in gospodarskih vprašanj«. To tudi ves čas počne. Tako smo v zadnjem mesecu in pol po uradnem koncu epidemije pripravili posvet o slovenski spravi ob trideseti obletnici spravne slovesnosti v Kočevskem rogu, saj menimo, da je vedno večja razdvojenost, ki smo ji priča, še kako relevantna družbena tema. Nadalje smo v tem času imeli posvet o vlogi univerzitetnih bolnišnic v slovenskem prostoru, na katerem so sodelovali vsi relevantni deležniki, z zaključki in priporočili posveta pa smo seznanili predsednika vlade in ministra za zdravje. Prav tako je v tem času naš Svet za razvoj pripravil dokument, s katerim vladi predlaga ustanovitev inovacijskega sklada, ki naj bi pospešil prehod od znanstvenih inovacij do proizvodov z visoko dodano vrednostjo. Ne razumemo pa svojega širšega družbenega angažiranja tako, da bi Akademija posegala v ideološke diskurze, politične teme ali celo dnevnopolitično dogajanje, čeprav je veliko pozivov, naj se oglasi in opredeli do zelo konkretnih zadev. Tega SAZU nikoli ni počela in tudi ne bo, saj bi s takšnimi posegi lahko kaj hitro postala žeton v političnih preigravanjih in zapravila vlogo povezovalke celotnega slovenskega občestva in simbolni reprezentativni položaj, ki ga v njem ima. Navsezadnje tega ne počnejo niti druge evropske akademije.