V središču / Hierarhija zločinov in kaznovanja

Italijanski general Nicola Bellomo je bil poklicni častnik in januarja 1941 dodeljen poveljništvu vojaške garnizije Bari. Ob kapitulaciji Italije septembra 1943 je organiziral vojake in tudi civiliste, ki so preprečili namero nemškega generala Rudolfa Sieckeniusa, da bi uničil glavno pristaniško infrastrukturo v mestu Bari. Po večurnem boju so se Nemci umaknili in britanske čete so se lahko varno izkrcale v nepoškodovanem pristanišču.

Več kot dve leti pred tem, v noči na 11. februar 1941, je skupina 35 britanskih padalcev poškodovala mostova v bližini Barija. Bellomo je osebno vodil iskanje teh diverzantov in v treh dneh so vse zajeli. V noči na 30. november 1941 je dvema izmed njih uspelo pobegniti iz taborišča za vojne ujetnike, a so ju nekaj ur pozneje ujeli. Ko sta znova poskusila zbežati, je Bellomo ukazal streljanje, med katerim je bil eden od bežečih ubit.

Britanska vojaška policija je konec januarja 1944 generala Belloma aretirala, »ker je ustrelil ali povzročil, da so ustrelili britanska častnika, pri čemer je bil eden ubit, drugi pa ranjen«. Šele 14. julija 1945 je bil general obveščen o napotitvi na britansko posebno vojaško sodišče, to pa je 28. julija 1945 izreklo smrtno obsodbo. Izvršena je bila 11. septembra istega leta. Peter Tompkins, ki je leta 1944 kot sodelavec britanskih tajnih služb deloval v Rimu, v svoji knjigi trdi, da je bil general Bellomo žrtev spletk, kajti »kot edini italijanski general, ki se je na lastno pobudo boril proti Nemcem in branil mesto Bari do prihoda zaveznikov, je pomenil grožnjo kralju in Badogliu, ker je svetu razkril bedo njune izdaje«.

Rasizem je več kot živ tudi v uradno demokratičnih državah. Najeklatantnejši primer je odnos izraelskih oblasti do Palestincev. A rasizma ni dosti manj drugje.

General Bellomo je bil zaradi vpletenosti v uboj britanskega častnika tako edini italijanski visoki častnik, ki so ga zahodni zavezniki usmrtili pod obtožbo »vojnih zločinov«. Povsem drugačen je bil njihov odnos do tistih italijanskih častnikov, ki so bili vpleteni v množične poboje v okupiranih državah in italijanskih kolonijah. Žrtve teh častnikov so bile sodelavci osvobodilnih gibanj in civilisti, ki so jih tudi italijanski fašisti imeli za pripadnike »manjvrednih narodov«, bili so Slovani, Albanci … ali pa, še slabše, »manjvredne rase«, bili so temnopolti Etiopijci, Eritrejci, Libijci … General Alessandro Pirzio Brioli je že poleti 1941 z ukazom, naj vojaki v Črni gori proti upornikom delujejo »izjemno strogo«, a brez »nekoristne krutosti«, dejansko nameraval uporabiti metode, uporabljene v kolonijah, a ne tudi strupenih plinov, ker so bili tamkajšnji prebivalci zanj sicer manjvredni, pa vendarle »belci«.

Vsaj med Primorci in Slovenci v tako imenovani Ljubljanski pokrajini, ki jo je od aprila 1941 do septembra 1943 okupirala fašistična Italija, so dobro znana imena italijanskih generalov: Maria Roatte, poveljnika 2. armade, znanega po zloglasni okrožnici 3c, s katero je 1. marca 1942 zaukazal ostre represalije v slogu glava za zob, komandantov XI. armadnega zbora Maria Robottija, znanega po stavku v času velike italijanske ofenzive poleti 1942 »Premalo se ubija«, in Gastona Gambare, ki je na listek 17. decembra 1942 v opombi glede koncentracijskega taborišča na Rabu zapisal: »Umevno in pravilno je, da koncentracijsko taborišče ni taborišče za debeljenje. Bolni človek – to je človek, ki da mir.« Roatta, ki se je po kapitulaciji Italije pridružil kraljevi Badoglievi vladi, je bil aretiran novembra 1944 z obtožbo, da kot pristojni ob kapitulaciji septembra 1943 ni organiziral obrambe mesta Rim pred nemškim prodiranjem. Marca 1945 mu je uspelo pobegniti iz vojaške bolnišnice, zatekel se je v Francovo Španijo, bil aprila 1945 v odsotnosti obsojen na dosmrtno ječo, a je obsodbo leta 1948 kasacijsko sodišče razveljavilo. V Italijo se je vrnil leta 1966 in tam leta 1968 umrl. Robotti se je po kapitulaciji septembra 1943 umaknil v zasebnost in brez vsakega sodnega postopka leta 1955 mirno umrl v Rapallu. Gambara se je po kapitulaciji priključil vojski Mussolinijeve Italijanske socialne republike in bil nekaj časa celo obrambni minister te marionetne države. Aprila 1945 so ga zavezniki aretirali, bil je v njihovem taborišču, a že 20. junija izpuščen. Leta 1947 je na Francovo povabilo odšel v Španijo, bil v Italiji na procesu v odsotnosti oproščen vsake krivde in leta 1952 ponovno vključen v italijansko vojsko. Umrl je leta 1962.

Ti trije generali so bili poveljniki italijanske okupacijske vojske, ki je samo v tako imenovani Ljubljanski pokrajini in v delu Primorske, ki danes spada k Sloveniji, od aprila 1941 do septembra 1943 povzročila več kot 6200 smrti. Jugoslavija je zaradi obtožb o vojnih zločinih poleg številnih drugih zahtevala tudi njihovo izročitev, vendar zahteva ni bila nikoli izpolnjena.

Po kapitulaciji Italije se je na območju, ki so ga okupirali Nemci – ti so nadzirali tudi območje Italijanske socialne republike – razvilo močno odporniško gibanje. Sledile so nacistične represalije, med katerimi je bilo izvršenih več pokolov. Tudi tu je bila vzpostavljena hierarhija žrtev, tokrat deset Italijanov za enega ubitega Nemca. Tako so bralci rimskih časopisov 25. marca 1944 prebrali komunike uradne agencije Stefani, ki ga je 24. marca ob 22.55 izdalo nemško poveljstvo okupiranega mesta Rim: »Kriminalni elementi so 23. marca popoldan na ul. Rasella izvedli bombni atentat na kolono nemške policije, ki je bila tam na prehodu. V zasedi je bilo ubitih 33 nemških policistov, veliko pa je ranjenih. Podlo zasedo so izvršili badoglianski komunisti. /…/ Nemško poveljstvo je zato ukazalo, da se za vsakega ubitega Nemca ustreli deset badoglianskih komunistov. Ukaz je bil že izvršen.« V manj kot 24 urah po atentatu je bilo v Rimu, v kamnolomih, imenovanih Ardeatinske jame, usmrčenih in tam zakopanih 335 oseb, ki so jih pobrali po zaporih ali v bližini mesta atentata.

Člen 45 februarja 1947 podpisane mirovne pogodbe z Italijo v prvem odstavku sicer navaja: »Italija sprejme vse potrebne ukrepe za prijetje in predajo sojenju: (a) oseb, obtoženih, da so zagrešile, ukazale ali podpirale vojne zločine in zločine proti miru ali človeštvu; (b) državljanov katerekoli zavezniške ali pridružene sile, obtožene, da je med vojno kršila svojo nacionalno zakonodajo z izdajo ali sodelovanjem s sovražnikom.« A je vojaško-politično ravnotežje hladne vojne vprašanje italijanskih vojnih zločinov dejansko zamrznilo in italijanski vladi omogočilo, da se je zaradi odločilne podpore zahodnih zaveznikov izognila kakršnikoli obliki pravnih sankcij proti vrhovom lastne vojske. S svoje strani se ZDA, Velika Britanija in Francija niso le odrekle temu, da bi sodile pripadnikom italijanskih oboroženih sil, ki so bili kot vojni zločinci na seznamih Združenih narodov, ampak so na mednarodnih zasedanjih podpirale zavlačevalno in izmikajoče se stališče italijanske vlade glede zahtev držav, kot so bile Sovjetska zveza, Jugoslavija in Albanija, in to čeprav so te države takoj po vojni začele vlagati ovadbe in zahteve po izročitvi domnevnih vojnih zločincev.

Krivde se ne opereš tako, da nekdanji žrtvi dovoliš, da ravna enako, kot so ravnali tvoji predniki.

Kaznovanje vojnih zločincev iz časa druge svetovne vojne je bilo torej odvisno od mednarodnopolitičnih razmerij in precej tudi od tega, iz katere države so bili zločinci in pripadniki katerega naroda ali rase so bili žrtve. In kje smo danes? Rasizem je več kot živ tudi v uradno demokratičnih državah. Najeklatantnejši primer je odnos izraelskih oblasti do Palestincev. A ga ni dosti manj drugje. Po dolgo trajajočem neomajnem zagovarjanju Izraela je celo nemška vlada ugotovila, da ta za nas kar preveč vneto opravlja umazano delo. Krivde se ne opereš tako, da nekdanji žrtvi dovoliš, da ravna enako, kot so ravnali tvoji predniki. Palestinci tako nič krivi plačujejo tudi za nacistične zločine.

In Slovenci? Klasičen je naš odnos do »južnih bratov«, »Bosancev«, ogrožajo nas migranti, ki jih je v Sloveniji le peščica, Romi in še marsikdo. In tisti »domoljubi«, ki ploskajo več kot tendencioznim razstavam o žrtvah fojb samo zato, ker te pljuvajo po slovenskih partizanih, se navdušujejo nad racijo avstrijske policije na Peršmanovi domačiji in še kaj, se ne zavedajo, da so v očeh izvršiteljev teh akcij tudi oni pripadniki manjvredne rase, ki jih »gospodarji« sicer uporabijo, ne pa tudi cenijo. Že omenjeni general Robotti je na začetku avgusta 1942 opozarjal, da enote Prostovoljne protikomunistične milice oziroma vaške straže »ne naredijo ničesar zastonj. Njihov prispevek moramo razumeti kot koncesijo, ki jo mi delamo njim, ne pa kot koncesijo, ki jo oni delajo nam. /…/ Nikoli ne dovolite, da bi imeli ti ljudje preveč proste roke, torej moč, da počnejo, kar jim je všeč. Nenehno jih moramo imeti pod nadzorom in spremljati vsako njihovo dejanje. Predvsem poudarjam potrebo po njihovem obsežnem izkoriščanju v informativne namene.«