Žive meje / N'toko: Tranzitna država

Težko je sprejeti dejstvo, da imamo v Sloveniji koncentracijsko taborišče. Da se je mogoče leta 2020 peljati mimo Postojnske jame in se čez nekaj minut zazreti v množico izžetih ljudi, ki slonijo na rešetkah velikega zaprtega skladišča, obdani s policisti in ograjami. Nekateri niso videli svežih oblačil ali tuša že mesec dni. Večina na koži nosi znamenja policijskega tepeža, stopala imajo poškodovana od neštetih prehojenih kilometrov. Hrano prejemajo skozi rešetke, na voljo imajo dve WC-školjki. In kar je najhuje, zaprti so brez odločb in zato nimajo pojma, zakaj so sploh tam, koliko časa bodo še in kaj se bo z njimi zgodilo. To je center za tujce, kjer se po novem znajde vsak, ki v Sloveniji zaprosi za azil. Po letih, ko smo opazovali popolno razčlovečenje iskalcev azila v taboriščih po Balkanu, se je ta praksa naselila tudi v središče Slovenije.