Film / Medena dežela

zelo za

Makedonsko zlato.

Hočete videti žensko, ki dela za naravo? Potem si poglejte Medeno deželo, ki je dobila dve oskarjevski nominaciji, za najboljši doku in najboljši mednarodni film (Tamara Kotevska in Ljubomir Stefanov sta jo snemala tri leta, pogosto ob svečah), popisuje pa odročno življenje Hatidze Muratove, makedonske čebelarke, zavezane tradiciji in naravi (panje ima v skalah), a soočene z nepričakovanim prihodom brezobzirnega in zavojevalskega “podjetnika”. Hatidze, ki živi s svojo ostarelo, napol slepo, že precej obnemoglo materjo (Nazife), nima veliko stikov z ljudmi, pa četudi nima interneta – še celo elektrike nima. “Brezstičnost” zanjo pomeni čisto nekaj drugega – nič artificielnega, še manj virtualnega, temveč scela in povsem organskega. Še njena samota – da ne rečem osamljenost ali samskost – izgleda organsko. Hatidze živi od čebel – med prodaja v Skopje.

Toda čebelam vedno pusti polovico medu – da lahko mirno, varno in udobno preživijo. “Vzameš pol, pustiš pol,” se glasi njen dictum. Človek in narava tu krasno sodelujeta. Ko pomisliš na vse tisto posiljevanje narave in na strašne, tako rekoč apokaliptične posledice, podnebne spremembe, si vsaj za hip ali dva oddahneš – vendarle obstaja upanje, da se človek in narava dogovorita. Potem se pa tja gor priseli turški nomad, Hussein – z ženo in sedmimi otroki. Tudi on hoče postati čebelar – in Hatidze mu pokaže vse trike tega posla. Hussein postane čebelar. A ker ima osemčlansko družino, čebelam ne more pustiti polovice medu. Še huje: iz čebel skuša – na brutalen, invaziven, nevzdržen način – iztisniti več medu, večji dobiček. Ekosistem se poruši. Od preživetja do misli na dobiček je, kot vidimo, le korak.

Medena dežela, v kateri skoraj v laboratorijskih pogojih vidimo, kaj se zgodi, ko se kapitalizem polasti narave, na tej točki postane briljantna metafora kapitalizma, ki naravi jemlje več, kot potrebuje, in ki ni več sposoben preživeti vsega človeštva. Med tu izgleda kot zlato, ki se sveti. Ali bolje rečeno: kot kapitalizem, ki se sveti. In kapitalizem je tako zašel, da vrnitev k “naravnemu” življenju – k logiki “pol vzameš, pol pustiš” – ni več mogoča, saj bi to pomenilo življenje brez elektrike in interneta. Vsaj tako nas prepričujejo neoliberalci, ki pravijo: če ne bomo zgradili elektrarn na Savi, ne bomo imeli več elektrike in interneta! Če bodo ribiči še naprej blokirali izgradnjo HE Mokrice, bomo padli v večno temo! (Kinodvor)