Razbijalka sistema

za +

Neukročena trmoglavka.

Benni (Helena Zengel) izgleda kot alien – svetlolasa, eterična, angelska, modrih oči, sijočega nasmeha, toda kar naenkrat jo popade strašen bes. In potem besni in rohni in divja in dirja in kriči in tolče. Vedno znova. In pred sabo vse ruši in uničuje. Nihče ne ve, zakaj. Nenehno jo pregledujejo, preučujejo in visisecirajo, dajejo ji tablete, povečujejo doze, a njenih bujnih, burnih, bučnih popadkov, njene manične, impulzivne, destruktivne agresivnosti, njene eksplozivne neinhibiranosti ne morejo in ne morejo obvladati. Benni se upira. Ne gre ne v kalup ne v kliše. Njena jeza je krčevit izraz njene neodvisnosti, njene samostojnosti in obenem njene odtujenosti, njene izgubljenosti.

Benni, polna ustavljenega življenja, destabiliziranih čustev in radikalnih stanj, je namreč še otrok. Stara je šele 9 let, a od nje pričakujejo, da vseh travm, zlorab, motenj, terapij in protokolov, ki jih je doživela, ne bo čutila. Benni je popolna disrupcija – prekinja šolo, družino, družbo, planet. Nikoli se ne ustavi. Ne, ni padla iz vesolja, temveč iz družbe, ki jo je pustila na cedilu – iz rejniških družin in socialnih centrov, ki si jo podajajo. Benni je Kaspar Hauser 2.0. Vsak njen izbruh je zato videti in slišati kot revolucija. Ker pa revolucije ne moreš imeti vsake pol ure in ker se stroki, specializirani za menedžiranje jeze, zdi, da ne sodi nikamor, ji grozi institucija. Razbijalka sistema, osupljiv režiserski prvenec Nore Fingscheidt, ne ponuja nobenega moraliziranja – na eni strani je sistem, na drugi strani pa ženska, ki je že pri devetih tako kompleksna, da je sistem ne more pojasniti, kaj šele menedžirati, zajeziti, ukrotiti ali “poboljšati”. (Kinodvor)