Zdenko Kodrič: Pet ljubezni

+ + +

Ženske in svečnik

Domači avtor Zdenko Kodrič (letnik 1949) se v romanu Pet ljubezni loteva zgodovine Maribora, natančneje judovske skupnosti, njene pretekle navzočnosti v mestu, kakor jo zastopa nekaj močnih in posebnih izpostavljenih žensk v tem večdelnem romanu. Zajema različna obdobja od 15. stoletja in v njem nastopa menora, judovski svečnik, na katerem je vtolčena zgodovina rodu, ki se enkrat vmes, da bi se glava družine ločila od rojakov z istim imenom, pojavi z dodatnim pojasnjevalnim priimkom Marpurgo.

Kodrič se s svečnikom in njegovimi lastnicami sprehodi skozi zgodovino. Z njimi na begu preči različna mesta, nekatera zgodovinska, dogajanje se začne v Kairu in se od tam čez Italijo in Benetke prestavi v Piran in Budimpešto, druga veja se dogaja med Mariborom po izgonu Judov in divjimi, ljudožerskimi ravničarskimi ljudstvi s čudnimi kulti. Prva epizoda je posvečena judovskemu konvertitu, ki sodeluje pri požigu sinagoge v Münchnu; Pet ljubezni sicer govori o strastnih ženskah in njihovih ljubeznih, nekatere od teh so ubite ravno s svečnikom ali zaradi njega, vendar je to roman o preganjanju in pogromih, o nesprejemljivosti ženske osvobojenosti, ki je tokrat poudarjena še z njihovim rodom. In seveda vero, okolje je enkrat muslimansko, drugič katoliško, vendar nezadovoljstvo v vseh časih in regijah najde vzvod, Drugega, in se zaradi različnih vzrokov in z različnimi izgovori vedno znova znese nad drugačnimi.

Kodričeve ženske so tokrat res posebne, naj gre za mlade odraščajnice z velikimi mentalnimi sposobnostmi, za osvobojene ženske, ki izdajo knjigo o spolnih položajih in jih blasfemično poimenujejo po velikih političnih prelomih in osebnostih, za sproščene popotnice, ki si vzamejo vse, če le pokažejo dovolj želje. Če so zraven še čedni, ogrejejo njihova že sicer topla in odprta srca. In drugo.

Pet ljubezni je jezikovno manj radikalno pisanje, kot ga pri avtorju poznamo od prej. Še vedno prevladuje salonsko ozračje, dogajanje je na vseh postajah menore postavljeno v razmeroma bogato in kulturno okolje, ki je dvignjeno in izstopa po omiki in sproščenosti, (tudi) zato si ženske hitro nakopljejo zamere in srd bolj zaplankane in ozkosrčne okolice. Tudi tokrat so dialogi na robu absurdnosti, osebam se dogaja moderna drama in njihove replike nikakor nočejo posnemati tistih, ki bi bile verjetnejše in manj absurdne. Še vedno so v romanu poleg prelomnih poetiziranih in odsekanih delov tudi taki, ki mu dajejo pridih nalomljenosti, vendar je tokrat Kodričeva zgodba vpeta v trden okvir, zadnja, ki spregovori o usodi svečnika, namreč o tem posname film, poln senc in namigov. Kodrič je pripoved postavil pred premišljeno in z znanimi dejstvi podprto zgodovinsko kuliso, čeprav se zdi, da gre skoraj za arhetipsko ponavljanje ves čas iste migrantske usode, ki doleti močno, ničemur podrejeno in izstopajočo žensko, lahko že precej zamlada.