Izvor

Ali filmi sanjajo električne ovce?

Nolan Izvor praznuje 10 let, zato prihaja ponovno na spored. Ko je prišel pred desetimi leti, je v primerjavi z drugimi poletnimi blockbusterji izgledal kot Državljan Kane. Kot njihov intelektualec. Kot njihov mislec. Kot vizija – tudi kot vizija filmske prihodnosti. Kot nekoč Odiseja v vesolju. Za začetek, Izvor, akcijsko-špijonski interkontinentalni sci-fi, je nekaj takega kot Jason Bourne v Marienbadu. Filmom, ki so tako naspidirani, da se stalno gibljejo, vrtijo in valijo, pravimo rollercoasterji – tak je bil Bournov ultimat in tak je bil Nolanov Vitez teme, toda Izvor je rollercoaster, ki pade v labirint. Predstavljajte si Rubikovo kocko, ki jo vrti Freud – in predstavljajte si sanje, ki jih interpretira James Bond ali pa Jason Bourne.

Izvor je epski puzzle, v katerem se prižigajo in ugašajo Matrica, Mračno mesto, eXistenZ, Vročina, Kocka, Mulholland Drive, Dreamscape, Misija nemogoče in Lost, pa tudi Nolanovo minulo delo, predvsem njegovi mindfucki, recimo Zasledovanje, Memento in Skrivnostna sled, toda to niso ključi, ampak le reminiscence, napol pozabljeni spomini, ki vse skupaj – sanje, spomine, mentalne splatterje in non sequiturje – le še dodatno komplicirajo, tako da med človekom, ki sanja filme, in človekom, ki snema sanje, ni več nobene razlike. Sanje imajo toliko blokad, toliko požarnih zidov, toliko obrambnih mehanizmov, toliko časovnih pasov, toliko ilegalnih emocij, toliko koreografiranih zgostitev, toliko zajčjih lukenj in toliko antigravitacijskih pasti, da lahko vanje pride le film. Film lahko sanjam ukrade kako idejo, toda večja mojstrovina je, ko jim kako idejo podtakne – no, inceptira. Ko gledate Izvor, to state-of-the-art glorifikacijo moči filma, se sprašujete, kdo sanja v sanjah, kdo se zbuja v sanjah-v-sanjah, kaj od tega, kar je spremenilo sanje, se je zares zgodilo, čemu lahko bolj zaupamo, sanjam ali filmom, zakaj se najbolj emocionalno spominjamo reči, ki se niso zgodile, zakaj se svet podre vsakič, ko se zbudimo, zakaj se vedno zbudimo sredi najboljšega filmskega prizora in zakaj so filmi dvakrat izgubljene Evridike. To je film, o katerem nočete vedeti ničesar, dokler ga ne vidite. Podobno je s sanjami: nikoli ne veste, kaj vas čaka – in kaj boste dobili. Bi sploh zaspali, če bi vedeli, da vas čaka kak napol pismeni slovenski film? In trik Izvora je prav v tem, da filmom pride v sanje. (redni spored kinematografov)