Na drugi strani so norci!

Steve Bannon, nekdanji svetovalec Donalda Trumpa in nesojeni združitelj evropske skrajne desnice, je pred časom sklenil, da bo kar sam zgradil zid na južni meji – tisti »čudoviti«, »fantastični«, »neverjetni« zid, ki ga je obljubljal Trump. Trump je sicer obljubljal, da bodo gradnjo tega zidu plačali Mehičani, toda Bannon je donatorje – množico donatorjev, saj veste, patriote, etnonacionaliste, ksenofobe in nativiste, ki dobro v srcu mislijo – našel na ameriški strani meje. Nekaj malega zidu so zgradili, potem pa se je vse skupaj ustavilo.

Zdaj vemo, zakaj – Bannon je denar, donacije za gradnjo zidu, preusmerjal kar na svoj račun. Ironično, ne? Še bolj ironično: nedavno so ga aretirali na razkošni, velikanski jahti kitajskega magnata, ki se skriva pred kitajsko komunistično partijo. Bannon je eden izmed mnogih Trumpovih sodelavcev in aparatčikov, ki so jih aretirali. Trumpova Bela hiša izgleda kot podzemlje, kot leglo kriminalne združbe. In Bannon je pokazal, da je mogoče tržiti čisto vse – tudi ksenofobijo. Tudi etnonacionalizem. Tudi fašizem. Fašizem je prelevil v profitno mesto.

Prav res – ironično.

A še bolj kot to je ironično nekaj drugega: Bannona so na tisti barki aretirali inšpektorji ameriške pošte (US Postal Inspection Service). Ja, inšpektorji, kakršne lahko že leta gledate v seriji Inšpektorji. Ja, inšpektorji tiste pošte, ki jo hoče Trump zdaj pred predsedniškimi volitvami na vsak način – in avtokratsko, v Lukašenkovem slogu – tako ohromiti, paralizirati in onesposobiti, da glasovnic ne bi mogla pravočasno dostaviti volilnim komisijam, tako da številni glasovi, poslani po pošti, preprosto ne bodo šteli. Pričakovati je, da bo na milijone volivcev iz strahu pred pandemijo in okužbo glasovalo po pošti. In pričakovati je, da bodo po pošti glasovali predvsem demokratski volivci – tisti, ki bodo svoje glasove dali Joeju Bidnu. Trump, ki je pred časom svaril, da hoče »skrajno levičarski fašizem« uničiti »ameriško civilizacijo«, tega noče, zato dela vse, da bi to »volilno goljufijo«, kot pravi glasovanju po pošti, preprečil.

Ali bolje rečeno: na vsak način hoče ukrasti volitve.

Trump noče, da se mu zgodi to, kar se je zgodilo Bannonu – noče sedeti. Za vsako ceno hoče ostati v Beli hiši. Ohraniti hoče mandat, ki ga varuje pred pokolom.

Jasno mu je namreč, da so druge – legalne – poti bolj ko ne zaprte. Za Bidnom v sondažah vse bolj zaostaja, do volitev bo ameriških žrtev covid-19, ki ga sam sploh ne opazi, že več kot 200 tisoč, gospodarstvo tone, brezposelnost je srhljiva – od marca je delo izgubilo približno 51 milijonov Američanov, 27 milijonov pa jih je izgubilo zdravstveno zavarovanje. Trump je izgubljen, a noče izgubiti. Za nič na svetu. Če te volitve izgubi, se mu lahko zgodi to, kar se je zgodilo Bannonu – aretacija. Kongres in tožilstva bodo proti njemu zagotovo sprožili številne preiskave – na tnalu bodo njegova korupcija, njegovo materialno okoriščanje s predsedniško funkcijo, posli njegovih otrok. Nekatere so že sprožili – obtožnice so tako rekoč neizogibne. Zanj in za njegove.

Toda Trump noče, da se mu zgodi to, kar se je zgodilo Bannonu – noče sedeti. Za vsako ceno hoče ostati v Beli hiši. Ohraniti hoče mandat, ki ga varuje pred pokolom. Zato hoče ukrasti volitve. Zato hoče paralizirati pošto (ki vsak dan sprocesira pol milijarde pošiljk). In zato grozi, da bo 3. novembra na volišča poslal policijo, šerife in tožilce, ki naj bi preprečili »volilno goljufijo«. Vse državne agencije, ves državni aparat, vse elemente zvezne vlade bo angažiral in zlorabil za potrebe svoje predvolilne kampanje. A če je za predvolilno uslugo prosil Ukrajino (sprožite preiskavo proti Bidnovemu sinu!), lahko zdaj tudi »svojo« državo prelevi v zastraševalno orodje, s katerim bo skušal predvsem pripadnike etničnih manjšin, nebelske volivce odvrniti od volitev, s čimer bi kakopak znižal volilno udeležbo – nižja ko je volilna udeležba, večje možnosti ima za zmago. Ničesar ne skriva. Prav ničesar. Tako kot ne skriva, da bo skušal paralizirati pošto (25 milijard dolarjev, ki naj bi jih iz proračuna dobila pošta, je blokiral, da bi onemogočil, kot pravi, »univerzalno glasovanje po pošti«, na čelo pošte pa je nedavno imenoval Louisa DeJoya, svojega velikega donatorja, ki je začel z nižanjem stroškov in reorganizacijami upočasnjevati njeno delovanje), ne skriva, da bo skušal volitve dobiti na silo in s silo.

Hej, če to uspeva Putinu in Lukašenku, bo tudi njemu!

Kaj pa če vendarle ne zmaga? Kaj če torej zmaga Biden? Trump lahko volilnega izida – svojega poraza – ne prizna. Volilni izid lahko delegitimira. A to je še najmanj, kar lahko naredi. Noam Chomsky pravi, da lahko po porazu »na ceste pošlje svoje črnosrajčnike«, angažira vojsko in izpelje neke vrste »državni udar«. Drugi pravijo, da bo v Washington zbobnal svoje somišljenike, svoje fene, svoje skinheade, svoje vztrajnike, svoje mitingaše, in jih pozval, naj obkrožijo in zaščitijo Belo hišo. Spet tretji pa pravijo, da bi lahko nenadoma – »oktobrsko presenečenje« – napovedal kakšno vojno, morda Kitajski. Mar ni predsednika Xija prosil, naj mu pomaga do volilne zmage?

Pa lahko Trump v zadnjem trenutku napove vojno Kitajski? Lahko na ulice pošlje svoje črnosrajčnike in izpelje državni udar? Lahko svoje vztrajnike pozove, naj s človeško verigo obkolijo in zaščitijo Belo hišo? Ne podcenjujte tako zelo patološkega predsednika, ki ima v tako zelo polarizirani Ameriki tako zelo fanatične privržence.

Kamala, produkt Kalifornije, naj bi bila magnet za nebelce, ženske in mlade, Biden pa za belski proletariat, ki ga je leta 2016 zapeljal in odpeljal Trump.

A vendar se lahko zgodi tudi to, kar pravi Robert J. Shapiro (Washington Monthly): Trump bo Joeju Bidnu, zmagovalcu volitev, novemu ameriškemu predsedniku, takoj po izvolitvi rekel, da bo v tem meddobju – med volitvami in inavguracijo, med 3. novembrom 2020 in 20. januarjem 2021 – naredil vse to, napovedal vojno Kitajski, na ulice poslal svoje črnosrajčnike in izpeljal državni udar ter svoje vztrajnike pozval, naj s človeško verigo zaščitijo Belo hišo, če mu pri tej priči ne obljubi popolne varnosti, potemtakem razbremenitve in pomilostitve.

»Ta deklica sem bila jaz!«

A to, da skuša vse bolj prestrašeni in panični in paranoidni in histerični Trump ves državni represivni aparat preleviti v svoje predvolilno orožje, ne preseneča, saj s tem le odgovarja na silovito, strahovito predvolilno orožje, ki ga je sprožil Joe Biden – za podpredsedniško kandidatko je izbral Kamalo Harris, senatorko jamajško-indijskega rodu. Pomeni, da se je kar stegnil: demokrati niso še nikoli imeli temnopolte predsedniške kandidatke. Republikanci pa tudi ne. Imeli so le Saro Palin, ki bi se odlično podala Donaldu Trumpu, saj bi ga v nekem smislu odrešila. Ljudje bi si rekli: vidite, vendarle ni tako mizoginičen, kot pravijo!

Kamala je napad na Trumpa, ki ga obtožujejo, da je po eni strani protiženski, mizoginičen, šovinističen, seksističen (najmanj 22 žensk ga obtožuje spolnega nasilja!), po drugi pa rasističen. Ne, Kamala ni dobra novica za Trumpa, saj nastopa kot dokaz, da Biden ni ne eno ne drugo – ne mizoginik ne rasist.

Ali bolje rečeno, Biden računa, da ga bo Kamala prikupila pri vseh tistih, ki so podvomili vanj, ko so ga začele nekatere ženske – predvsem Tara Reade, njegova nekdanja asistentka (za katero je potem trumpovsko rekel, da se je sploh ne spominja) – obtoževati neprimernega dotikanja, spolnega nadlegovanja in tako dalje. Kamala naj bi ga odrešila in rehabilitirala, prinesla pa naj bi mu tudi ženske glasove, saj naj bi sporočala: Biden ceni in spoštuje ženske! Je imel John F. Kennedy podpredsedniško kandidatko? Ne. Jo je imel Bill Clinton? Ne. Dvakrat ne! Kaj pa Barack Obama? Spet dvakrat ne! Vidite!

In seveda, Kamala naj bi Bidnu, ki se skuša odkupiti ženskam in temnopoltim, prinesla tudi nebelske glasove. Biden se je znašel v deficitu pri nebelskih, temnopoltih volivcih, ki so nenadoma – no, med predvolilno kampanjo, med predvolilnimi soočenji – ugotovili, da njegova politika vendarle ni bila tako vzorno in brezhibno pročrnska, kot se je hvalisal. A k temu, da je padel v nemilost pri temnopolti skupnosti, je veliko prispevala prav Kamala Harris.

Na televizijskem soočenju v Miamiju je nepozabno zvrtela in kompromitirala »počasnega«, »zaspanega« in »nepripravljenega« Joeja Bidna, ki se je malo prej hvalil, kako dobro je že na začetku svoje senatne kariere, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, sodeloval z ideološkimi nasprotniki. Hotel je reči, da je povezovalec, ne pa ločevalec, da zna delati kompromise, da zna torej sodelovati tudi s tistimi, s katerimi se ne strinja. Kamala mu je najprej očitala, da je sodeloval tudi z Jamesom Eastlandom in Hermanom Talmadgeem, južnjaškima senatorjema, ki sta veljala za velika rasista, potem – v naslednjem retoričnem koraku – pa mu je očitala še, da je z obema, z Eastlandom in Talmadgeem, podpornikoma rasne segregacije, nasprotoval busingu, antisegregacijskemu ukrepu, s katerim so skušali desegregirati šole. Kar je pomenilo, da so črnske otroke z avtobusi – od tod izraz busing – vozili v šole, v katerih so bili večinsko belski otroci, belske otroke pa so z avtobusi vozili v šole, v katerih so bili večinsko črnski otroci. Črnskim otrokom naj bi z busingom olajšali integracijo.

Biden je bil proti. »V Kaliforniji je bila tedaj deklica, ki naj bi se kot naslednja generacija integrirala v javni šolski sistem in ki so jo vsak dan z avtobusom vozili v šolo,« je rekla Kamala, za hip ali dva zastala in – zvito, zbrano, zrelo, z živim smislom za stopnjevanje – dodala: »Ta deklica sem bila jaz.«

Morali bi videti Bidnov zgroženi, zaprepadeni, prebledeli obraz, na katerem je pisalo: »Kako si mogla!« Kamala ga je prebarvala z belo in poslala v kot. Iskal je nove in nove izgovore, s katerimi pa je le znova in znova dokazoval, da ni razumel koncepta rasne desegregacije – in da sploh ni čutil nujnosti desegregacije. Njegovo objemanje z rasisti je izgledalo kot Trumpovo postcharlottesvillsko zagotavljanje, da so tudi med neonacisti in rasisti »zelo fejst ljudje«.

Kamala Harris, polna anekdot o tem, kako se sosedovi otroci – belci – niso smeli igrati z njo, ga ni le zasenčila, temveč ga je, kot so rekli, »živega požrla«. Medijem je dala čustveni, elokventni, magični trenutek, ki so ga lahko citirali. Pokazala je, kako se komunicira. Postala je viralna, Googlova najbolj trendovska topika. Zavzela je oder. Soočenje, v katerem naj bi prevladovala Joe Biden in Bernie Sanders, je spremenila v svoj šov. Nevsiljivo. Izgledala je zmagovito in predsedniško, niti malo stereotipno. Ratingi so ji poskočili.

Kar pa je presenetilo le Marsovce. Kamalo je namreč 27. januarja 2019 na shodu v rojstnem Oaklandu, ko je napovedala predsedniško kandidaturo, pričakalo 22 tisoč fenov, ki so vzklikali: »Ka-ma-la! Ka-ma-la!! Ka-ma-la!!!« Izgledala je trendy. Kot strup za Trumpa. Nobenega drugega demokratskega kandidata ni nikjer pričakalo 22 tisoč ljudi. Niti Sandersa. Kaj šele Bidna, ki se je Kamali kasneje za »neobčutljivost« opravičil – javno, na svojem shodu v Južni Karolini.

Kalifornijska pravosodna ministrica

Kamala, mojstrska zbiralka predvolilnega denarja, ki ji je kampanjo vodila sestra, Maya Harris, in ki so ji trumpovci hitro očitali, da ni »prava ameriška črnka«, je nekdanja kalifornijska javna tožilka in nekdanja kalifornijska pravosodna ministrica (2011–2017), okej, prva kalifornijska pravosodna ministrica. Kako progresivna je bila? O tem porota še vedno razpravlja. Preganjala je zločine iz sovraštva, ponudnike hipotekarnih posojil, lažne »trumpovske« univerze, onesnaževalce okolja, e-kriminal in »revenge porn«, šerifom je naročila, naj ignorirajo Obamovo politiko deportiranja ilegalnih priseljencev, toda preganjala je berače in grafitarje, uvedla je truancy, kazen za starše, ki otrok niso pošiljali v šolo, s čimer je disproporcialno kaznovala nebelske starše, nasprotovala je legalizaciji marihuane, ni preganjala policajev, ki so ubili civiliste, in ljubila je smrtno kazen. Jo je pa res ljubila v času, ko jo je ljubilo 60 odstotkov Kalifornijcev. Potem si je premislila – ko je kandidirala za kalifornijsko javno tožilko, je prisegla, da ne bo nikoli zahtevala smrtne kazni. In je ni. Za moškega, ki je ustrelil policaja, ni zahtevala smrtne kazni, pa četudi so jo terjali vsi, od politike do policije. Okrog 70 odstotkov Kalifornijcev ji je pritrdilo. A to je bil njen modus operandi: šla je za večino, za konsenzom. Politično je izgledala le kot surogat Hillary Clinton – ali pa Joeja Bidna, če smo že ravno pri tem.

Toda kot pravi Peter Beinart (Atlantic): »Komentatorji lahko ignorirajo način, kako deluje ameriška politika. Temnopolte ženske, ki hočejo narediti politično kariero, tega ne morejo.« Kamala je morala iti za večino, morala se je obnašati oportunistično, ravnati je morala pragmatično – morala je politično preživeti, da bi prišla do sem. Če ne bi šla za večino, če torej ne bi ravnala pragmatično, ne bi prišla tako daleč, kar seveda pomeni, da ne bi postala podpredsedniška kandidatka, da ne bi naelektrila žensk in temnopoltih in da ne bi odrešila ameriške rasistično-seksistične preteklosti.

Trumpa in njegove muči, žre in razganja spoznanje, da bo Kamala več kot podpredsednica – da bo v nekem smislu predsednica, okej, podpredsednica, ki čaka na predsedniški položaj.

Kamala Harris – hči progresivcev, Indijke in Jamajčana, ki sta se v šestdesetih letih prejšnjega stoletja spoznala med bojem za državljanske pravice, poročena z judom, prijateljica Bidnovega sina Beauja, ki je umrl leta 2015, ne ravno Alexandria Ocasio-Cortez, a z njo sodeluje pri okoljski zakonodaji in zelenem New Dealu – morda nekoč ni bila tako progresivna, kot bi se spodobilo, toda med vsemi kandidatkami za Bidnovo podpredsedniško kandidatko je bila od nje progresivnejša le Elizabeth Warren, ki bi jo lahko Biden, če bi zmagal in če bi hotel izgledati kul, imenoval za finančno ministrico. Kamala pred kalifornijskimi primarnimi volitvami kljub strašnim pritiskom ni podprla Bidna, ker je bila Elizabeth Warren še vedno v igri! Sama se je namreč v tej spremenjeni, trumpovski Ameriki spreobrnila in v sebi odkrila po malem Bernieja Sandersa in po malem Elizabeth Warren – višjo minimalno plačo, brezplačni študij, javno zdravstveno zavarovanje za vse (precej po svoje), zeleni New Deal, nadzor nad strelnim orožjem ter prezir do davčne reforme, s katero je Trump odrešil bogate in korporacije, do zakonov, ki so vedno na strani bogatih, in do Trumpovega glorificiranja delnic, ki pa jih ogromno Američanov nima. Demokratski predsedniški kandidati so se neprestano spotikali ob Sandersa in socializem, a so se obenem povsem očitno zavedali, da kapitalizem ne deluje, da gre ljudem vse bolj na živce in da ga ni dobro preveč hvaliti, zato je tudi Kamala, sicer ljubljenka Wall Streeta, dahnila, da »ta ekonomija ni na strani delovnega ljudstva«. Ne, res ni.

Toda drobni tisk ni več nikogar zanimal: prav to, kako je obračunala z Bidnom, ki je na tistih predvolilnih soočenjih izgledal kot Trumpov surogat, je prebudilo upanje, da bi lahko na takšen način obračunala tudi z originalnim Trumpom. Bidna je obdelala, kot so rekli, »tožilsko«. Dobesedno: zaslišala ga je – navzkrižno. Ona je vodila – on je sledil. Pokazala je, da obvlada oder in naracijo. Vse, kar je rekel, je uporabila proti njemu. Kot pravi Molly Hensley-Clancy (BuzzFeed): »Kamala Harris je pokazala, kako se bo soočila s Trumpom.« Ali pa Alan Schroeder (Politico): »Demokrati si predstavljajo, da bi lahko Trumpu naredila to, kar je naredila Bidnu.«

Vsekakor, demokrati potrebujejo natanko to – nekoga, ki bi znal tožiti Trumpa. Nekoga, ki bi Trumpa obravnaval in obdelal kot kriminalca. Kako lepo – in poetično pravično – bi bilo, če se s Trumpom v predvolilnih televizijskih soočenjih ne bi spopadel Biden, temveč Kamala, tako da bi se soočenje s Trumpom prelevilo v sojenje Trumpu. Ženska proti posiljevalcu! Temnopolta proti rasistu! V imenu ljudstva.

Ko je Biden 11. avgusta sporočil, da je za podpredsedniško kandidatko izbral Kamalo, je bilo navdušenje na antitrumpovski strani brezmejno – twitter je jokal od veselja, ženske, nebelke, črnke, Azijke, Latine, staroselke, muslimanke, hčerke priseljencev, feministke, aktivistke, milenijske protestnice in druge progresivke so slavile, na račun Bidnove predvolilne kampanje pa se je v štirih urah steklo 10 milijonov dolarjev.

Bidnu, impersonatorju Franklina Delana Roosevelta, so še pravi čas odprli oči, saj je bilo jasno, da nebelski demokratski volivci 3. novembra po vsem tem, kar se je dogajalo od 25. maja, ne bi glasovali za dva belska demokratska kandidata. Ne, ne bi glasovali za Trumpa – na volišča jih preprosto ne bi bilo, saj bi imeli občutek, da življenje črncev ne šteje. Zdaj bodo prišli. Kdaj pa, če ne zdaj?

Če bodo izvolili Kamalo, obstaja upanje, da bo Bidnu, staromodnemu političnemu reliktu 20. stoletja, čigar kampanji svetujejo tudi Sandersovi aktivisti, odprla oči še pri drugih rečeh, recimo pri odpisu študentskega dolga in pri vprašanjih rasne, ekonomske in okoljske pravičnosti.

Gre za preživetje nacije!

Ko je sporočil, da jo je izbral za podpredsedniško kandidatko, so trumpovci takoj reagirali: Bidna je še ne tako davno razglašala za rasista, zdaj pa je podpredsedniška kandidatka! A kaj lahko bi se zgodilo, da ne bi postala podpredsedniška kandidatka. Ali natančneje: lahko bi se zgodilo, da bi podpredsedniška kandidatka postala Amy Klobuchar, minnesotska senatorka slovenskega rodu (»Melania je Slovenka – kot jaz! Vsakič, ko jo pogledam, je tako, kot bi pogledala v zrcalo!«), monotona konservativka iz ameriškega »heartlanda«, ki je predsedniško kandidaturo napovedala sredi snežnega viharja. Progresivne teme – brezplačni študij, javno zdravstveno zavarovanje, zvišanje minimalne plače, znižanje cen zdravil ipd. – so ji minnesotska vas, nastopala pa je kot kandidatka Nostalgije, Zdravega razuma, Malih kmetij in Srednjega zahoda, češ Ameriko lahko osvoji le ta, ki osvoji Srednji zahod.

Biden si je verjetno to, da pot v Belo hišo vodi skozi Srednji zahod, podčrtal, toda potem se je zgodilo nekaj, kar je spremenilo tok zgodovine: 25. maja so policaji v minnesotskem Minneapolisu brutalno – s sadističnim poklekom – zadušili temnopoltega Georgea Floyda, posnetki tega linča so postali viralni, Ameriko so preplavili množični protesti, gibanje Black Lives Matter je dobilo krila, situacija v Ameriki se je povsem spremenila in ustvaril se je moralni kontekst, ki je od Bidna dobesedno terjal, da za podpredsedniško kandidatko izbere Kamalo Harris.

Amy Klobuchar v trenutku ni imela več prav nobenih možnosti, še toliko bolj, ker se je izkazalo, da pred leti, ko je bila še javna tožilka, ni sprožila preiskave proti policajem, ki so prerešetali nekega moškega – med njimi je bil tudi policaj, ki je letos ubil Georgea Floyda.

Biden je s tem, ko je izbral Kamalo, pokazal, da je antirasist, da je potemtakem čisto nasprotje Donalda Trumpa in da je – prav tako v nasprotju s Trumpom – demokrat, saj je – kot pravi ameriška politologinja Christina Greer – »izbral žensko, ki ga je kritizirala«. Trump tega ne bi nikoli storil – te, ki ga kritizirajo, psuje in meče psom.

Bidnova izbira Kamale Harris je bila lepa priložnost, da Trumpovi feni še enkrat afirmirajo svoj rasizem. Trump je leta in leta konspirološko trdil in dokazoval, da se Barack Obama ni rodil v Ameriki, da ni »pravi« Američan in da zato ne more biti ameriški predsednik. V Obami je videl le lažnega, nelegitimnega predsednika – vsiljivca in zajedavca, ki je poneveril rojstni list, da bi prikril, da se je v resnici rodil v Keniji.

To se zdaj ponavlja, saj trumpovci trdijo, da se Kamala Harris ni rodila v Ameriki – njena mati, Indijka, študentka biologije, in oče, Jamajčan, študent ekonomije, v času njenega rojstva še nista imela ameriškega državljanstva. Kamala zato ne more postati ameriška podpredsednica.

Kamala bo glavna favoritka. Kraljevska vrata ji bodo na stežaj odprta. Kakega resnega republikanskega tekmeca ne bo imela.

Jasno, to je začel na svoj način – »Ne vem, ali je to res ali ne ... O tem ne razmišljam ... S tem se ne bomo ukvarjali« – ponavljati tudi Trump. Kar pa je logično: v očeh rasista noben nebelec ni »pravi« Američan. V očeh rasista noben nebelec ne sodi v Ameriko. In ja, če vprašate rasiste ali pa »poštene« belce, ki so prepričani, da se belcem obeta genocid in da jih bodo zamenjali nekrščanski nebelci, potem noben nebelec ne bi smel postati ameriški predsednik – in nobena nebelka ameriška podpredsednica. Trump je Kamalo označil za »nasty«, pomeni »umazano, gnusno, odurno, opolzko, nespodobno, grdo, zlobno, grozečo, nevarno, viharno, težko, hudo, neprijetno«, če seveda vprašate Veliki angleško-slovenski slovar. Ni se mogel zadrževati. »Gre za preživetje nacije. Na drugi strani so norci. Totalno se jim je zmešalo,« je rekel, kot bi opisoval sebe in svoje vztrajnike.

Kamala, produkt Kalifornije, naj bi bila magnet za nebelce, ženske in mlade, Biden pa za belski proletariat, ki ga je leta 2016 zapeljal in odpeljal Trump, toda Trumpa in njegove muči, žre in razganja spoznanje, da bo Kamala več kot podpredsednica – da bo v nekem smislu predsednica, okej, podpredsednica, ki čaka na predsedniški položaj, potemtakem podpredsednica, ki bo postala predsednica, prva ameriška temnopolta predsednica, če Biden, ki bi ob morebitni izvolitvi postal najstarejši inavgurirani ameriški predsednik, v Beli hiši umre.

In če ne umre, leta 2024, ko se mu bo mandat iztekel, ne bo ponovno kandidiral (sam itak pravi, da je le most med generacijami). Kamala bo glavna favoritka. Kraljevska vrata ji bodo na stežaj odprta. Kakega resnega republikanskega tekmeca ne bo imela – Trump je republikancem na srečo izsesal ves kisik.

Bodo v bitko s Kamalo poslali Ivanko? Morda. Če ne bo v ječi.