Omejevanje svobode misli in izraza

»V trenutku, ko prevlada barbarstvo, se bes fanatizma obrne /.../ tudi proti knjižnicam in umetninam, proti spomenikom in velikim mojstrovinam. Uničevalski bes se razplamti nad stvarmi, ki veljajo za nekoristne: /.../ požig poganskih rokopisov v Aleksandriji, /.../ heretične knjige, ki so jih požrli plameni inkvizicije, prevratniške knjige, zažgane na grmadah, ki so jih v Berlinu zažgali nacisti ... Nekoristne in neškodljive, molčeče in nenevarne stvari, ki pa se nekaterim zdijo nevarne že samo zato, ker obstajajo,« zapiše italijanski filozof Nuccio Ordine v manifestu Koristnost nekoristnega.

V uničevanju umetnin in cenzuri je nekaj paradoksalnega: totalitarni režimi imajo navadno polna usta nekoristnosti nekaterih vrst umetnosti, a se pogosto izkaže, da so ravno (literarne) umetnine tiste, ki se jih najbolj bojijo.

Knjige so v zgodovini cenzurirali, prepovedovali in uničevali tudi pri nas, zato so Boris Golc, Matija Ogrin in Luka Vidmar pripravili pobudo za postavitev spominskega znamenja knjigam, prepovedanim in uničenim na Slovenskem od 16. stoletja do danes. Podpisalo jo je 26 intelektualcev, podprl pa tudi predsednik Borut Pahor. Največja uničenja knjig, navajajo avtorji pobude, je prineslo 20. stoletje: med prvo svetovno vojno, med obema vojnama pod fašisti, nacisti in madžarskim okupatorjem ter po drugi svetovni vojni v ideoloških čistkah.

Iz urada predsednika Pahorja natančnega seznama v zgodovini prepovedanih knjig niso poslali, saj pravijo, da bistvo pobude ni seznam, temveč fenomen prepovedane knjige kot simbol omejevanja svobode misli in izraza. Vseeno pa je odgovore na vprašanje, kateri naslovi so bili prepovedani, mogoče najti v arhivih NUK. Knjige, prepovedane v času komunističnega režima, so tam na primer hranili v posebnem fondu, imenovanem fond D. Za akcijo čiščenja knjižnic in knjigarn je bila po drugi svetovni vojni pristojna komisija za pregled knjižnic, ki jo je imenoval minister za prosveto v narodni vladi Slovenije. Prva uradno prepovedana knjiga v tem času (bilo je konec šestdesetih let) je bila Slovenija včeraj, danes, jutri Cirila Žebota, sicer pa so se na seznamu znašla dela, povezana s fašistično in nacistično ideologijo, dela, ki so osvetljevala drugo plat partizanskega gibanja, dela nasprotnikov oblasti, dela tistih, ki so padli v protirevolucionarnih vojaških enotah, dela, ki so se svetovnonazorsko nagibala h katolicizmu, in nekatera dela, nastala med vojno.

V 16. stoletju so bile na cerkveni seznam prepovedanih knjig Index librorum prohibitorum uvrščene knjige Primoža Trubarja, ki je sodil med najnevarnejše avtorje, sto let pozneje pa še enega Slovenca, katoličana Janeza Ludvika Schönlebna, ki naj bi bil v zagovoru verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju preostro in žaljivo napadal dominikance. Ko je habsburški monarhiji zavladala Marija Terezija, je ustanovila dvorno komisijo za knjižno cenzuro in uvedla svoj seznam prepovedanih knjig, neodvisen od cerkvenega. Na njem se je znašlo tudi kakšno delo, ki se cerkvenim cenzorjem ni zdelo sporno, na primer Goethejevo Trpljenje mladega Wertherja, pa dela filozofa, barona in graščaka Franca Alberta Pelzhofferja, ki je pisal politične spise v latinščini. Marijo Terezijo je nasploh motilo dvoje, dela, ki so se ukvarjala s samomorom, in erotična literatura. Erotika pa je šla dobrih sto let kasneje v nos tudi ljubljanskemu škofu Antonu Bonaventuri Jegliču, ki je zaradi neprimerne tematike ukazal pokupiti in zažgati 700 izvodov Erotike, edine pesniške zbirke Ivana Cankarja.

Predsednik Pahor meni, da je spominsko znamenje, ki naj bi stalo blizu vhoda v NUK, »univerzalnega pomena in našo prihodnost navdihuje z željo po svobodi izražanja«. Vendar njegova pobuda ni prepričala filozofa Borisa Vezjaka. Ta je na blogu In media res opomnil na poskus protestnega sežiga knjige zgodovinarja Boža Repeta o Milanu Kučanu izpred nekaj let, ki ga ni obsodil nobeden od politikov, Aleš Hojs je celo zapisal, da knjige sicer niso za sežig, a da Repetova biografija razen kurilne vrednosti druge nima. »Dokler je ideologija na ta način neposredno vpisana v neresne ’obsodbe’ prepovedanih ali celo sežganih knjig, pristnih obsodb pa ni, nam noben spomenik prepovedanim knjigam ne bo pomagal,« je prepričan Vezjak.