Kultura / Nedeljska poezija #30

V rubriki Nedeljska poezija vsak teden objavljamo pesem po našem izboru iz pesniške zbirke slovenske avtorice ali avtorja, izdane v zadnjih dveh letih. Tokrat pesem Lucije Stupica iz zbirke Točke izginjanja.

Postelja

Stojiva pred sliko.

Nagubana posteljnina,

zapuščeni blazini,

obrisi nevidnega telesa –

sledovi vsega, kar ostane,

po ljubezni, v samoti,

po mladosti, v staranju,

po odhodu, v čakanju.

Govoriva možne zgodbe,

o tem, da je nekdo spal sam,

o tem, da ni mogel spati,

o tem, da je iskal drugega.

Poskušava vstopiti v sliko, v prostor,

se nato umakniti in slišati, čutiti razliko,

prebrati anatomijo odsotnega telesa.

Poskusi naju privedejo do neizrekljivega.

Pristaneva v beli srajci in na strani

postelje, ki še čaka na svoj čas.

***

Nekaj trenutkov nazaj:

tihotapiva se v obroču ulic,

vzporednih, manj prehodnih,

da bi se skrila v čisto svoj svet,

kot zmeraj prav nič običajen.

A poti naju na koncu pripeljejo do piazze.

O tem slikarju sem ti govorila, se spomniš? rečem,

ko z roko v roki stečeva po stopnicah muzeja,

vsa vneta v sveži obljubi ljubezni,

ne da bi slutila, da je nekje zapisan rok uporabe.

Lucija Stupica: Točke izginjanja

LUD Literatura (zbirka Prišleki), 2019

Cena: 19,00 €

Povezava do nakupa >>