4. 9. 2020 | Mladina 36 | Kultura | Film
Radioaktivna
Radioactive, 2020, Marjane Satrapi
za
Femme fatale.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
4. 9. 2020 | Mladina 36 | Kultura | Film
za
Femme fatale.
Ko sta Marie in Pierre Curie odkrila radij, so ga začela podjetja naglo tržiti – dajala so ga v zobne paste in obrazne kreme. Ljudje, nič hudega sluteči potrošniki, so začeli pljuvati kri. Njihova telesa so se prelevila v Hirošimo – in Černobil. Marie Skłodowska Curie, dobitnica Nobelove nagrade za fiziko in kemijo, »nenehno obdana z radiacijo in smrtjo«, kot pravi zase, je umrla leta 1934, kar seveda pomeni, da je na znanstveno prizorišče stopila ob koncu 19. stoletja, ko je bil znanstvenik lahko le moški in ko so moški obvladovali vse vidike znanosti, zato je bilo njeno znanstveno delo boj proti predsodkom, diskriminaciji, seksizmu, šovinizmu in drugim zablodam patriarhalnega družbenega reda.
Radioaktivna, posneta po grafičnem romanu Lauren Redniss, njeno življenje prikaže kot feministični traktat, kot učbenik ženskega opolnomočenja, kot #MeToo pred #MeToo, navsezadnje, odločna in trmasta Marie Curie (Rosamund Pike), alergična na moško vzvišenost, se zdi stebrom zdrave in znanstvene moške družbe deviantna, nevarna, kužna in “radioaktivna” že zato, ker je ženska, ki se rine na moški teren in iz češkega rudnika dovaža tone in tone jalovine, v kateri išče sveti gral. Živo si lahko predstavljate, kako debelo gledajo, ko jim – na plenarnem zasedanju – pove, da sta z možem Pierrom (Sam Riley), ki ga potem podre konjska vprega (tam, kjer bo kombi mnogo let kasneje podrl Rolanda Barthesa), odkrila radij in polonij, toda Marjane Satrapi, avtorici Perzepolisa, ne uide ironija tega prelomnega odkritja: z radijem in polonijem lahko rešujejo in uničujejo življenja, zdravijo in povzročajo raka, obenem pa brez radija in polonija, kot vidimo v flashforwardih, ne bi bilo atomskih bomb, ki sta uničili Hirošimo in Nagasaki, in Černobila. Ženska, ki je v očeh moških radioaktivna, je zares radioaktivna ( ja, femme fatale), potemtakem metaženska, metafora ženske, ki rodi otroka in ga s tem obsodi na smrt, uničenje. Nas pa vse to spomni kvečjemu na to, kako nevarno je bilo življenje ženske v 20. stoletju. (Kolosej)
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.