Marcel Štefančič jr.

 |  Mladina 36  |  Kultura  |  Film

The Burnt Orange Heresy

Giuseppe Capotondi, 2019

za

Umetnost trga.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Marcel Štefančič jr.

 |  Mladina 36  |  Kultura  |  Film

za

Umetnost trga.

V filmu Skoraj popularni, ki se dogaja na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja in ki popisuje turnejo fiktivnega rock benda Stillwater, menedžer tega benda – nove senzacije – dahne: »Če mislite, da bo Mick Jagger pri petdesetih še vedno skušal biti rocker, se žal motite.« Ker so film posneli pred dvajsetimi leti, je ta replika vse hujši anahronizem. Morali bi jo digitalno ažurirati: »Če mislite, da bo Mick Jagger pri sedeminsedemdesetih še vedno skušal biti rocker, se žal motite.« In ne le da pri sedeminsedemdesetih še vedno skače po odrih (četudi zdajle ne), ampak skače tudi po filmih. V filmu The Burnt Orange Heresy, posnetem po romanu Charlesa Willeforda (kultni Cockfighter, posnet v času, ko se dogajajo skoraj popularni, je bil prav tako posnet po njegovem romanu), igra zbiralca umetnin, ki uglednemu umetnostnemu kritiku Jamesu Figuerasu (Claes Bang) obljubi, da mu bo na jezeru Como zrihtal ekskluzivni intervju s slovitim, skrivnostnim, nedostopnim slikarjem (Donald Sutherland), če mu en passant sune neko sliko. Figueras plane in zgrabi priložnost, toda pade v živi pesek trgovine z umetninami, kjer ni nikoli povsem jasno, kaj je res in kaj ne, kaj je dejstvo in kaj mit – kaj je original in kaj le fejk.

Film se giblje med obema skrajnostima: po eni strani kaže, kako trg in trgovina uničujeta umetnost, po drugi strani pa, da umetnost postane umetnost šele s pomočjo trga in trgovine – oh, in kritikov. Umetnost prodaja vse – ne le intervjuji in kritiške ocene, temveč tudi nasilje, ki pride s pohlepom in trgom. Figueras na začetku tega metafilma noir turistom tako prepričljivo naplete zgodbo o neki umetnini (češ da je umetnikovo poslovilno pismo!), da hočejo vsi njene printe, a jim potem pove, da si je vse skupaj le izmislil – in umetnina je v hipu brez vrednosti. Figueras, falirani slikar, ki je napisal knjigo Moč kritikov, demonstrira moč kritika – sranje prelevi v zlato. Zdaj, v času, ko konsenza o tem, kaj je res in kaj je kriterij resnice, ni več, še toliko bolj. (FlixFling)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.