Kultura / Karantenski zapiski

Čas pandemij je vedno hvaležen za rojevanje nove književnosti. Leta 1720 je v Marseillu izbruhnila bubonska kuga – to je bil zadnji večji izbruh te bolezni v zahodni Evropi, umrlo je okoli sto tisoč ljudi. Angleži so se bali, da se bo bolezen razširila tudi na Otok, kjer je zadnjič morila leta 1665 in 1666. Takrat je bil angleški pisatelj Daniel Defoe star pet let, vendar ga to ni oviralo, da ne bi leta 1722 izdal knjige A Journal of the Plague Year (Spomini iz leta kuge), zbirke statistik, domnevnih spominov, anekdot, govoric in dramatičnih opisov dogajanja v mestih iz tistega časa. Knjiga naj bi njegove sodobnike pripravila na to, kaj jih utegne čakati. Čeprav kuge ni doživel sam, je trdil, da je pisal na podlagi stričevih dnevnikov iz časa bolezni. Poleg tega se je v temo poglobil in imel dovolj zdravega razuma, da je tudi brez izkušnje s pandemijo vedel, kako velja ravnati v času kužnih bolezni. Kombinacija nečesa podobnega – nasvetov, refleksij, statističnih analiz, spominov na čase, ko je bilo vse še »normalno« – je značilna tudi za (post)koronsko književnost, ki nastaja tristo let pozneje. Za zdaj še ni opaziti porasta koronske eskapistične fikcije, kakršen je bil v srednjem veku kultni Boccacciev Dekameron, zgodba o mladih ljudeh, ki pobegnejo pred kugo in si začnejo, da bi se zamotili, pripovedovati sočne zgodbice, temveč se večinoma množijo neleposlovne kratke knjižice, ki naj bi nam pomagale razumeti svet, v katerem smo se znašli.