I’m Thinking of Ending Things

Njeno življenje.

Izvirnejšega, edinstvenejšega in nepredvidljivejšega filma zlepa ne boste videli, pa četudi je zaplet povsem banalen. Jake (Jesse Plemons), melanoholični narcis, egocentrični erudit in ruralni genij, ki je ostal genus (ne, ni se prebil), in Lucy (Jessie Buckley), ki pravi, da je slikarka, pesnica, natakarica, študentka kvantne fizike ali gerontologije (težko je reči, kaj je zares), hodita šele nekaj tednov, a že potujeta k njegovim staršem – na spoznavno večerjo nekam daleč na hladno, osamljeno, zapuščeno podeželje. Lucy je v Jakeovih očeh očitno dekle, kakršno pripelješ staršem, sama Lucy pa Jakea svojim staršem ni niti omenila. Kot da ga ni. Zima je in noč, pot je dolga, kamera pa se prilepi nanju – zamuditi noče nobene njune replike, nobene njune grimase, nobene njune zadrege. Nanju se prilepijo tudi William Wordsworth, Lev Tolstoj, Bette Davis, Anna Kavan, David Foster Wallace, Benito Mussolini, Andrew Wyeth, Guy Debord, mjuzikl Ohlahoma! in Cassavetesova Ženska pod vplivom, ki jih citirata in premlevata, medtem ko se z avtom prebijata skozi oklahomski snežni vihar. Road trip ju prelevi v filozofa. Toda ko prideta do njegovih staršev, imate občutek, da sta prišla v hišo duhov. Brbljavi oče (David Thewlis) in manična mati (Toni Collette), groteskna ujetnika svoje ustavljenosti, žalosti in osamljenosti (kapital ju je izgnal v »Sibirijo«), se namreč med večerjo povsem spremenita – najprej se pomladita in potem postarata. Mutirata. Brez pojasnil, brez opravičevanj – kar naenkrat.

I’m Thinking of Ending Things je triler, v katerem je zločin to, da se človek postara, in v katerem ljudi najbolj preseneti, zbega in prestraši prav staranje. Čas šokira tudi Lucy – Jake ji razkaže ganljive fantome svoje disociativne mladosti, svojo freudovsko klet, zimo svojega nezadovoljstva, teater svoje klavstrofobije, grozljivko svojega neuspeha, abstrakcijo svojega Izžarevanja in Eraserheada. Na čelu mu piše: Zbeži! Lucy, ki zarotniško misli, da lahko svoje življenje živi in gleda, v tem morbidnem tripu uživa, obenem pa jo misel na prihodnost paralizira, zato dela vse, da bi se osvobodila same sebe. Neprestano se samoizumlja (zdaj je Lucy, zdaj Louisa) in obenem ponavlja, da razmišlja o tem, »da bi stvari končala«, da bi torej Jakea pustila – noče postati kot Jakeova mati. Toda to, da bo pustila Jakea, še ne pomeni, da ne bo postala kot Jakeova mati. To, da bo pustila Jakea, še ne pomeni, da z nekom drugim na koncu ne bosta izgledala kot Jakeova oče in mati, zapuščena, osamljena in čudaška, rojena ne le na napačni strani ceste, ampak tudi na napačni strani zajčje luknje, na temni strani paradoksa, pod ničlo. Včasih se bosta poljubila, včasih bosta zaplesala, včasih bosta gledala slabe filme, včasih si bosta skušala iz glave izbiti slabe ideje, včasih se bosta utapljala v tihem obupu, včasih se bosta počutila kot prašiča, včasih bosta obtičala v snegu, včasih bosta šla na sladoled, včasih bosta skušala pobegniti, včasih si bosta recitirala pesem o strašni samotnosti doma (»ko se vrneš domov, je vse le še slabše«), toda vprašanje, »se mi gibljemo skozi čas ali se čas giblje skozi nas«, bo vedno tako hipnotično, da bi odgovor le vse pokvaril. Metafilm I’m Thinking of Ending Things, ki izgleda kot telefonski klic iz prihodnosti in ki ga je – po romanu Iaina Reeda – posnel Charlie Kaufman, scenarist filmov V glavi Johna Malkovicha, Večno sonce brezmadežnega uma in Prilagajanje, kralj sodobnega mind-fucka, se s časom, odnosi, identitetami, realnostjo, obsesijami, spomini, perspektivo, subjektivnostjo in pripovedjo tako radikalno – že kar kvantno – poigra, da vas ne bi smelo presenetiti, če boste na koncu ugotovili, da ste se med ogledom postarali za 50 let. Charlie Kaufman tvega, da bo postal kot Gena Rowlands, za katero je Pauline Kael zapisala: »Gena Rowlands je velika igralka, toda nič, kar da, ni veliko, ker daje preveč.« (Netflix)