Ostržek

A.I..

Roberto Benigni je leta 1998 zablestel s filmom Življenje je lepo. Naslednje leto je dobil še oskarja. Dva – za glavno vlogo in režijo. Svet je bil njegov. Lahko bi počel, kar bi hotel. In natanko to je tudi storil – režiral je Ostržka. Še huje: Ostržka je tudi igral. Bolj ne bi mogel zgrešiti. Ko ste ga gledali, ste si rekli: oh, ko bi igral vsaj Pepeta, rezbarja, ki izdela Ostržka, ne pa Ostržka! Matteo Garrone, avtor Gomore, Resničnosti in Dogmana, to zdaj popravi – Benigni igra Pepeta, otročjega stvarnika lesene lutke (Federico Ielapi), ki hoče postati deček.

V zadnjih desetletjih se je ta dilema preselila na področje robotike, umetne inteligence in drugih novih tehnologij (spomnite se le distopičnih reimaginacij Ostržka, recimo Spielbergovega A.I., Scottovega Iztrebljevalca ali Garlandove Ex Machine), toda Garronejev Ostržek, ki sicer ne more povedati nič kaj silno novega (Ostržek je tako zlajnan, da nas ne more več presenetiti), s svojim potenciranjem morbidne sentimentalnosti, vizualne izoliranosti, nelagodne antropomorfnosti, kreacionističnega body-horrorja, pošastne odraslosti in Ostržkovega praznega, brezizraznega, »mrtvega« obraza ustvari vsaj vtis, da je zgodba, ki jo je Carlo Collodi napisal leta 1883, izumiteljica umetne inteligence. (tudi Kinodvor)