Knjižne žrtve finančne cenzure

Pred kratkim smo poročali o pobudi za postavitev spomenika prepovedanim in uničenim knjigam na Slovenskem, ki jo je podprl predsednik Pahor. Spomenik naj bi bil posvečen knjigam, ki so bile prepovedane, uničene ali niso izšle zaradi cenzure, dveh svetovnih vojn in treh totalitarnih političnih ureditev.

A po mnenju društva Knjižna zadruga s Slavkom Preglom na čelu bi moral spomenik, če ga bodo res postavili, opominjati tudi na uničevanje slovenskih knjig od protireformacije do vzpostavljanja demokratične ureditve. »Spomenik ne sme zamolčevati, da je bila v letih 1989–1990 v slovenskih knjižnicah in založbah uničena skoraj tretjina ’neprimernega’ knjižnega fonda in da je poosamosvojitvena politika do slovenske knjige samo nadaljevanje štartne vneme ’demokratizacije’ oziroma uveljavljanja novega enoumja v slovensko politiko,« je 18 članov Knjižne zadruge, ki deluje že 25 let, zapisalo v javnem pismu. Predsednik zadruge Slavko Pregl je povedal, da je šlo predvsem za »totalitarno« družboslovje, v katero sodijo na primer zbrana Kardeljeva in Leninova dela ter dela drugih avtorjev, knjige o Titu, teoretične knjige o samoupravljanju, jugoslovanskem gospodarskem razvoju itd., ter za partizansko literaturo.

Člani Knjižne zadruge še predlagajo, da bi glavnemu spomeniku dodali prizidek, namenjen knjigam, ki niso izšle v novejši slovenski neoliberalnokapitalistični politični ureditvi, ker so postale žrtve finančne cenzure. V tem času se je slovensko založništvo skrčilo za polovico, propadlo je več založb, vse manj je knjigarn, javna finančna podpora slovenski knjigi se zmanjšuje. Še posebej kritično je bilo v času koronske krize zaradi zaprtja knjižnic in knjigarn, vse pa kaže, da bo še huje, kajti obeta se rebalans državnega proračuna, ki bo najbolj prizadel prav kulturo in znotraj nje založništvo. Ministrstvo za kulturo je nedavno sporočilo, da so trditve, da naj bi kultura izgubila osem milijonov evrov, založništvo pa milijon in pol, zavajajoče in da se bo proračun za kulturo v resnici zmanjšal »le« za dva milijona, hkrati je krivdo za krčenje sredstev za založništvo pripisalo Javni agenciji za knjigo (JAK) in njeni direktorici Renati Zamida. Prav ona naj bi bila kriva za to, da agenciji ni uspelo počrpati predvidenih 1,5 milijona evrov iz državnega proračuna, ki se zdaj prenašajo v prihodnje leto. JAK po navedbah ministrstva menda ni uspelo ustrezno pripraviti vloge za službo vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko (SVRK), za projekt Slovenija, osrednja gostja mednarodnega knjižnega sejma v Frankfurtu pa še vedno pripravlja dokumentacijo. Ker je potrjena vloga z dokumentacijo podlaga za sklenitev pogodbe in črpanje sredstev, za to pa je letos že prepozno, bo JAK ostala brez finančnih sredstev.

»Ministrstvo ima službo za kohezijo, JAK je nima in JAK s SVRK ne more neposredno komunicirati, to lahko počne le ministrska služba,« pravi Pregl. »Ker se stvari že leta 2019 niso nikamor premaknile, sem oktobra kot takratni predsednik Sveta JAK pisal takratnemu ministru Pozniču in ga prosil, naj uredi birokratske zaplete, saj Svet sicer ne bo prevzemal odgovornosti za slovenski nastop v Bologni in Frankfurtu. Minister mi ni odgovoril, četudi bi mi moral že po zakonu o upravnem postopku. Zdi se mi, da se gonja proti zelo sposobni direktorici od letošnje pomladi pač nadaljuje. Cilj je jasen.«

Cilj je jasen na JAK in na kulturnem polju nasploh. To državo vodijo konkretni ljudje, poudarjajo člani društva Knjižna zadruga. Ravno zato, dodajajo, bi morali na prizidku k spomeniku knjigam, neizdanim v našem času, primerno označiti predsednika države, predsednika vlade in kulturnega ministra, ki so na položajih leta 2020. Spominsko znamenje, ki jim ne bi bilo v ponos.