Vsakdanji fašizem

Donald Trump je delal vse, da bi se Rusija leta 2016 vpletla v ameriške predsedniške volitve, pravi Michael Cohen, Trumpov nekdanji osebni odvetnik – njegov nekdanji fixer. Tudi Cohen, ki je leta in leta urejal Trumpove osebne reči, je namreč objavil spomine (Nelojalen), v katerih so zajeti tudi spomini na Trumpa.

Nič posebnega – razkrivaške knjige o Trumpu kar dežujejo. Vsaka izgleda kot »oktobrsko presenečenje«. Cohen tudi pravi, da je Trump vedel, da je Cohen pred volitvami pornoigralki Stormy Daniels plačal za molk o skrivnem razmerju s Trumpom. Trump to že ves čas zanika, kakor tudi že ves čas zanika, da je imel kakršnekoli zveze z Rusi. Toda Cohen pravi, da je z Rusi imel zveze – na Rdečem trgu v Moskvi je hotel zgraditi 120-nadstropno stolpnico, v kateri bi bilo poleg razkošnega hotela tudi 230 razkošnih apartmajev za ruske tajkune in politične voditelje.

Kdo ve, morda tudi za Putina, ki ga Trump, pravi Cohen, brezmejno občuduje. Iz povsem banalnega razloga: »Ker je sposoben prevzeti državo in jo voditi kot svoje podjetje – kot Trumpovo Organizacijo.« Trump je skušal kot svoje podjetje voditi Ameriko. Ali bolje rečeno: Ameriko je hotel preleviti v svojo organizacijo, svojo korporacijo, kot bi skušal implementirati Mussolinijev dictum, »da je vse v Državi, da ni ničesar zunaj Države in da ni ničesar proti Državi«. Zato medije, kritike in demokracijo tako slabo prenaša.

Ni ostalo le pri tem. Leta 2016 je retvitnil Mussolinijev citat: »Bolje je živeti en dan kot lev kakor pa sto let kot ovca.« Ko so ga vprašali, ali ve, da gre za Mussolinijev citat, je odvrnil, da ve, kdo je to rekel, in da je povsem vseeno, kdo je to rekel, ker gre za »dober, zanimiv citat«. Ko so ga vprašali, ali hoče biti povezan s fašisti, pa je odvrnil: »Povezan hočem biti z zanimivimi citati.« In res je povezan z »zanimivimi« fašističnimi citati: zelo rad recimo ponavlja frazo »izsušiti močvirje«, s katero je nekoč zelo rad mahal prav Benito Mussolini (»drenare la palude«).

Če pa hočete videti, kako zelo sta povezana z Mussolinijem, si na YouTubu oglejte Foxov žurnal iz leta 1929. Mussolini počasi prikoraka do kamere, se postavi in v angleščini pozdravi Američane in še posebej ameriške Italijane, »ki si prizadevajo, da bi naredili Ameriko veliko«. Frazo »narediti Ameriko veliko« celo ponovi. Veste, kaj ponavlja Trump: »Naredimo Ameriko spet veliko!« Kot je svetoval Mussolini.

Tudi Bob Woodward, ki je na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja skupaj s Carlom Bernsteinom razkrinkal afero Watergate, je napisal knjigo o Trumpu (Bes), ki izgleda kot »oktobrsko presenečenje«, saj v njej razkriva, da mu je Trump že februarja povedal, da se zaveda smrtonosnosti covid-19 (»To je smrtonosna reč«), da se torej zaveda, kako pogubne bodo posledice covid-19 in da je covid-19 strašnejši in smrtonosnejši od gripe, a noče sejati panike, zato se bo raje delal, kot da ni nič. Trump je vedel, kaj čaka Ameriko, a v zvezi s tem ni ukrepal. Vedel je, da Ameriko čaka množični pokol, a ga ni preprečil. Vedel je, da Ameriko čaka katastrofa, a ni naredil ničesar, da bi to katastrofo ublažil – ali pa da bi Američane nanjo pripravil.

Doslej je umrlo že 200 tisoč Američanov. Do prihodnjega poletja jih bo pri tem tempu umrlo pol milijona. In toliko jih je umrlo le zato, ker Trump ni ukrepal. Au contraire: tiste, ki so svarili pred covid-19, je razglašal za lažnivce, fake news.

Trump laže tudi tedaj, ko bi bilo lažje, če bi povedal resnico. In laž vedno poudari z ekscesnim gestikuliranjem. Bolj ko laže, bolj gestikulira. Kot Hitler. Naključje?

Trumpov odziv oziroma neodziv na covid-19 so nekateri – najodmevneje Gregg Gonsalves, epidemiolog z univerze Yale – že prej razglašali za genocid, »genocide by default«, češ da je Trump opustil dolžno ravnanje. »Kako pa imenuješ množično umiranje, ki ga je povzročila javna politika?« Gonsalves se je tudi spraševal, ali bi lahko človeku, ki tako – z malomarnostjo in neodzivnostjo – ogrozi toliko življenj, sodili po mednarodnem pravu. Očitki, da je v Trumpovem početju nekaj genocidnega, so se stopnjevali, ko se je izkazalo, da je Trump hotel spomladi zmanjšati število testov, ker je bil prepričan, da bo covid-19 več ljudi pobil v »modrih«, demokratskih državah, kar bi kompromitiralo demokratske vlade teh držav in demokratsko stranko. Zdaj – po Woodwardovem razkritju – Trumpovo početje spet razglašajo za genocid.

Prav res: če veš, da je covid-19 »smrtonosna reč, smrtonosnejša od najhujše gripe«, pa se delaš, da gre le za navadno gripo, je tako, kot da bi svojo vojsko namesto v boj in zmago poslal v smrtonosno past. Trump je storil natanko to. Kar pa niti ne preseneča, če pomislimo, da je revija Atlantic nedavno – ja, novo »oktobrsko presenečenje« – razkrila, da je leta 2018, ob stoti obletnici konca I. svetovne vojne, zavrnil obisk ameriškega vojaškega pokopališča pri Parizu, ker se je bal, da mu bo dež uničil pričesko, in ker se ni hotel pokloniti ameriškim vojakom, ki so padli v vojni. »Zakaj bi šel na tisto pokopališče? Polno je zgub,« je rekel, obenem pa je marince, ki so padli v gozdu Belleau (v severni Franciji), razglasil za »bedake«.

A to, da je ameriške vojake, ki so padli v I. svetovni vojni, razglašal za »zgube« (losers) in »bedake« (suckers), obenem pa terjal, da ranjenih vojnih veteranov ne vključujejo v vojaške parade (»Tega noče nihče gledati«), še ni vse. Trump, ki je pred nekaj leti rekel, da senator John McCain »ni vojni junak«, ker so ga med vietnamsko vojno ujeli (»Raje imam ljudi, ki jih ne ujamejo«), je svoje asistente vprašal: »Katera stran pa je bila prava v tej vojni?« In dodal, da ne razume, zakaj se je Amerika pridružila zavezniškim vojskam.

Mary Trump, Trumpova nečakinja, sicer klinična psihologinja, je že malce prej – kot »oktobrsko presenečenje«, se razume – objavila Trumpovo biografijo Preveč in nikoli dovolj (Kako je naša družina ustvarila najnevarnejšega človeka na svetu), v kateri  razkriva, zakaj je Fred Trump sklenil, da bo vodenje svojega podjetja prepustil Donaldu, ne pa kateremu drugemu izmed svojih otrok – ker je brez kančka empatije, ker je ošaben, ker ni ljubezniv in prijazen, ker nima nič proti grožnjam, laganju in goljufanju, ker se zna prepustiti najnižjim nagonom. Ker je tak, bo lahko vodil podjetje. In če bo prišla katastrofa in bo umrlo 200 tisoč ljudi, to ne bo niti za trenutek zmotilo ne njegovega spanca ne njegovega poslovanja.

Heil Trump!

Je naključje, da Trump ne premore niti kančka empatije (in da tiste, ki jih ne mara, s takšnim užitkom razčloveči), da državo/korporacijo vidi kot Mussolini, da je povezan z »zanimivimi« fašističnimi citati (»Bolje je živeti en dan kot lev kakor pa sto let kot ovca,« »izsušiti močvirje«, »narediti Ameriko veliko«), da ne razume, zakaj se je Amerika med veliko vojno borila na strani zaveznic, ne pa Nemčije, in da ima genocidne impulze? To je približno tako, kot bi se spraševali, ali je naključje, da je Trump leta 2016 na predvolilnem shodu v Orlandu svoje volivce pozval, naj stegnejo roke in prisežejo, da bodo glasovali zanj. Trumpovi feni so stali tam in prisegali in stegovali roke in zighajlali. Ja, s stegnjeno desnico so mu prisegali zvestobo – tako kot so Hitlerjevi feni s stegnjeno desnico prisegali zvestobo Hitlerju. In ja, videti so bili kot impersonacija Hitlerjevega ljudstva. Njihova prisega Trumpu je izgledala kot »Sieg Heil«. Ali bolje rečeno: Trumpov predvolilni shod je izgledal kot neonacistični shod. Predstavljajte si množico Trumpovih fenov s stegnjeno desnico in Trumpa, ki vrešči, da so Mehičani kriminalci, morilci in posiljevalci. Huffington Post je zapisal: »Ta Trumpov shod izgleda kot prizor iz nacistične Nemčije.« V satirični seriji Saturday Night Live pa je Trump, ki ga je igral Darrell Hammond, dahnil: »Res imam najboljšo predvolilno kampanjo, mar ne? Mediji pravijo, da česa takega niso videli že vse tja od Nemčije v tridesetih letih.« Naključje?

Kako bi šele danes, v današnjem času, prosperiral Hitler! Zdaj bi lahko Evropo, Ameriko in svet osvojil brez enega samega strela.

To je približno tako, kot bi se spraševali, ali je naključje, da je Trump leta 2017 po tistem razvpitem shodu v Charlottesvillu, na katerem so neonacisti in klanovci vzklikali »Židje nas ne bodo zamenjali«, »Kri in zemlja« in »Življenja belcev so pomembna« (oh, in »Hail Trump!«), rekel, da so tudi med neonacisti in klanovci »zelo fejst ljudje«. Naključje?

Ali pa, kot bi se spraševali, ali je naključje, da Trump, ki je nemškega rodu (nekoč so se pisali Drumpf), predvolilne shode prireja na letališčih ali v letalskih hangarjih in da se je na svoj prvi predvolilni shod, v Trumpovem stolpu, kjer je napovedal predsedniško kandidaturo, pripeljal s tekočimi stopnicami, potemtakem od zgoraj, z neba – kot Hitler, ki je na shode in množična zborovanja uletaval z letalom, potemtakem z višav, z neba. Naključje?

Ali pa, kot bi se spraševali, ali je naključje, da Trump tako vztrajno in neutrudno laže – in da je debelo laganje prelevil v obliko vladanja. Ne pozabite, da je Hitler rekel: »Široke ljudske množice v primitivni preproščini svojega duha laže nasedejo debelim lažem kakor majhnim, saj ljudje sami v drobnih rečeh pogosto lažejo, lagati in slepariti na veliko pa bi jih bilo sram. Njim samim ne bi prišlo na misel, da bi skovali kakšne kolosalne laži, zato tudi ne verjamejo, da bi lahko drugi nesramno pačili resnico.« Lagati moraš tudi tedaj, ko bi bilo lažje, če bi povedal resnico, kajti velike, debele, kolosalne laži so atraktivnejše in resničnejše od resnice. Trump to počne že ves čas – laže tudi tedaj, ko bi bilo lažje, če bi povedal resnico. In laž vedno poudari z ekscesnim gestikuliranjem. Bolj ko laže, bolj gestikulira. Kot Hitler. Naključje?

Brian Murphy, uslužbenec ministrstva za domovinsko varnost, je te dni žvižgaško razkril, da je zaposlene na ministrstvu Trumpova administracija silila, naj ponarejajo in napihujejo obveščevalne podatke o teroristih in migrantih, ki menda pritiskajo na južno mejo, in naj kot tiste, ki najbolj ogrožajo nacionalno varnost, ne navajajo ruskih obveščevalnih služb in privržencev belske prevlade, temveč levičarske organizacije (antifa). Mar ni tudi Hitler napihoval podatkov o tem, da nemško nacionalno varnost ogrožajo Judje in komunisti? Naključje?

Je naključje, da je demokratom očital, da hočejo Ameriko »preplaviti« oziroma »pregaziti« z ilegalnimi priseljenci, ter pri tem uporabil izraz »infest«, ki se veže na nadlogo, golazen, mrčes, na izraze, s kakršnimi je Hitler v Mein Kampfu obmetaval Jude (»črve«, »zdrizasto sluz«, »prenašalce bacilov«, »kugo«, »umazanijo«, »parazite«)? Je naključje, da je začel otroke, male ilegalne priseljence, brezčutno in zastraševalno ločevati od staršev ter jih brezdušno tlačiti v kletke in koncentracijska taborišča (alias »begunske centre«), ki so zrasla na južni meji?

Je res naključje, da je Trump – tako kot Hitler – grozil z deportacijami, da se – tako kot nekoč Hitler – ne meni za dejstva, da – tako kot Hitler – medije razglaša za lažnive (»Lügenpresse«, kot bi rekel Hitler), da – tako kot Hitler – drugim pripisuje to, kar počne sam (medije za lažnive razglaša patološki lažnivec), da – tako kot Hitler – brezsramno razširja teorije zarote (v Trumpovi konspirološki pornografiji Jude zamenjajo priseljenci, muslimani), da – tako kot Hitler (in Mussolini, če hočete) – uničuje demokracijo, da je – v slogu Hitlerja, ki je rad poudarjal, da imajo Judje v Nemčiji več pravic od »pravih« Nemcev – rekel, da so »ilegalni priseljenci bolje obravnavani kot vojni veterani«, da – tako kot Hitler – izkazuje zvrhan koš paranoje, narcizma in sadizma, da svoje privržence – tako kot nekoč Hitler – poziva, naj obračunajo z njegovimi kritiki in nasprotniki (nazadnje jih je pozival, naj obračunajo z Laurene Powell Jobs, vdovo Steva Jobsa, ker podpira Joeja Bidna in ker ima delež v reviji Atlantic), in da – tako kot nekoč Hitler – nenehno ščuva k fizičnemu nasilju (nad protestniki ipd.)?

Kyle Rittenhouse je Trumpov fen – na nekaterih predvolilnih shodih ga najdete v prvi vrsti. Avgusta je v Kenosho, kjer so potekali množični protesti, prišel, da bi obračunal s protestniki, Trumpovimi kritiki – dva je ubil. Star je šele 17 let. Trump, ki fašizem razglaša za ideologijo levice (kar je kakopak bližnjica do relativizacije in celo zanikanja holokavsta!), ga ni obsodil, ampak ga je začel glorificirati – tako kot je začel glorificirati Aarona Danielsona, »patriotskega« antiprotestnika, ki so ga ubili med protesti v Portlandu. Tako so tudi nacisti ustvarjali svoje mučenike: leta 1930 so v mučenika prelevili Horsta Wessela, 19-letnega paravojaškega rjavosrajčnika, ki ga je ustrelil neki komunist. Naključje?

Je res naključje, da se je na oblast – tako kot Hitler – povzpel s pomočjo rasizma in arijskih fantazij? Spomnite se le, kako je Mehičane razglašal za kriminalce, posiljevalce in morilce, kako je demoniziral begunce in migrante, kako je prepovedal vstop muslimanom iz sedmih oziroma šestih dežel, kako je ilegalnim priseljencem, ki so že davno postali rezidenti Amerike, razveljavil pravni status, kako je napovedoval ničelno stopnjo tolerance do azilantov, kako je oznanil, da so nebelski priseljenci »nasilno« spremenili Evropo in da skušajo zdaj to storiti še z Ameriko.

Je res naključje, da se ima Trump – tako kot Hitler – za odrešitelja? Hitler je nenehno ponavljal, da Nemčijo vsi le izkoriščajo in zlorabljajo, da Nemčija le plačuje in plačuje – je naključje, da to za Ameriko že ves čas govori tudi Trump (»Nikoli ne zmagamo«)?

Ivana Trump, Trumpova prva žena, je povedala, da je Trump pogosto bral My New Order, ameriško zbirko Hitlerjevih govorov.

Hitler je nenehno ponavljal, da vsi živijo na račun Nemčije in da bo sam na prvo mesto postavil nemške interese – je naključje, da tudi Trump že ves čas ponavlja, da vsi živijo na račun Amerike in da bo sam na prvo mesto postavil ameriške interese?

Hitler je neprestano ponavljal, da so vsi mednarodni sporazumi in pogodbe (npr. versajska mirovna pogodba), ki so jih sklenile prejšnje nemške vlade, slabi in pogubni – je naključje, da to za Ameriko že ves čas govori tudi Trump?

Hitler je 30. septembra 1942, ko je že začel zaplinjati Jude in izvajati končno rešitev judovskega vprašanja, rekel: »Tudi v Nemčiji so se Židje smejali mojim napovedim. Ne vem, ali se še vedno smejejo ali pa so že izgubili voljo do smeha, toda zagotavljam vam, da se bodo povsod nehali smejati.« Malce kasneje je potrdil, da se je njegova »prerokba« izpolnila: »Danes se mnogi izmed tistih, ki so se smejali, ne smejejo več. Tisti, ki se še smejejo, pa se kmalu ne bodo več.« Je res naključje, da je Trump 1. junija 2017, ko je Ameriko potegnil iz pariškega sporazuma o podnebnih spremembah, vzkliknil: »Nočemo, da se nam tuji voditelji in druge države smejejo. In ne bodo se nam več smejali. Ne bodo.«

Hitlerjev čas

Veliko naključij, mar ne. Res veliko. Preveč. A da ne bo kakega nesporazuma: Trump ni Hitler. Vendar ga imitira. Kanalizira. Impersonira. Pri njem pobira reči, ki so nekoč delovale – in ki naj bi vedno delovale. Hitler je stavil na javne shode, na javne nastope – na govore. Prepričan je bil, da lahko ljudske množice najbolj motivira in mobilizira z govori. V Mein Kampfu piše o »čarobni moči govorjene besede«. Zato ne preseneča, da so nacisti samo do konca leta 1930 priredili 34 tisoč javnih shodov, do predsedniških volitev dve leti kasneje pa že 50 tisoč. Je res naključje, da je tudi Trump, čigar Mein Kampf je naslovljen The Art of the Deal, tako obseden z javnimi shodi in govori? Je res naključje, da je – tako kot Hitler – obseden z ustvarjanjem vtisa, da med njim in ljudstvom ni nobenih filtrov in posrednikov (govori in tviti so neposredna komunikacija), da se torej obnaša resničnostno, da reče tisto, kar misli, in da misli tisto, kar govori ljudstvo?

Ivana Trump, Trumpova prva žena, je povedala, da je Trump pogosto bral My New Order, ameriško zbirko Hitlerjevih govorov – in kot pravijo, je bila to tudi edina knjiga, ki so jo kdaj videli v njegovi orbiti. Imel jo je pri postelji, vedno pri roki, tako da je bila vedno na voljo za njegovo povezovanje z »zanimivimi« fašističnimi citati. Zato ne preseneča, da je bil Trumpov inavguralni govor le reimaginacija Hitlerjevega inavguralnega govora – okej, Hitlerjevega prvega govora po prevzemu kanclerstva in oblasti. Mark Y. Rosenberg (Quartz) ga je razglasil za »najbolj fašistični inavguralni govor v zgodovini Amerike«. In zato ne preseneča, da je bil Trumpov govor 40 tisoč skavtom leta 2017 v Zahodni Virginiji le reimaginacija Hitlerjevega govora mladini – Trump je glorificiral svojo volilno zmago, vrnitev k tradiciji (»V času moje administracije boste lahko med nakupovanjem spet pozdravljali: ‘Vesel božič’«) in otroke pozival k lojalnosti, nacionalizmu ter obračunu z mediji, Barackom Obamo in Hillary Clinton. In ja, namesto izraza »močvirje« je uporabljal izraz »kanalizacija«.

Ne, Trump ni Hitler – le povezan hoče biti z njim. In z njegovimi »zanimivimi« citati. Ali kot pravi Federico Finchelstein: »Voditelji, kot recimo Trump v Ameriki, Bolsonaro v Braziliji, Narendra Modi v Indiji in Viktor Orbán na Madžarskem, so sodobnemu skrajno desnemu populizmu pomagali, da se je vrnil k svojim fašističnim koreninam.«

A to, da se Trump tako zlahka in nekaznovano povezuje z »zanimivimi« fašističnimi – Hitlerjevimi in Mussolinijevimi – citati, pove vse o tem, kako vsakdanji postaja fašizem. Trump, ki se je nedavno primerjal z Winstonom Churchillom in Franklinom D. Rooseveltom, svoje povezanosti z »zanimivimi« fašističnimi citati ne skriva. V tem je povsem transparenten. Vidite, tako vsakdanji je postal fašizem.

Veliko naključij kaže primerjava. Res veliko. Preveč. A da ne bo kakega nesporazuma: Trump ni Hitler. Vendar ga imitira. Kanalizira. Impersonira. Pri njem pobira reči, ki so nekoč delovale.

Pri tem, ko gledamo, kako zlahka se Trump povezuje z »zanimivimi« fašističnimi citati, pa pomislimo tudi na to, kako bi šele danes, v današnjem času, prosperiral Hitler! Zdaj bi lahko Evropo, Ameriko in svet osvojil brez enega samega strela! To, danes, tu in zdaj, je njegov čas! Belski delavski razred, ki je razočaran nad levo sredino, srednji razred, ki se panično potaplja, neoliberalizem, ki je ljudi prestrašil, ponižal, razlastil in izključil, plače, ki stagnirajo, ekonomska neenakost, ki se poglablja, korupcija, ki žre blaginjo, jeza, ki narašča, demokracija, ki presiha, družba, ki jo trga kapital, politična polarizacija, ki je vse bolj strupena in militantna, krize, ki se kopičijo in levijo kot pošasti (od finančnega zloma do pandemije), ljudstvo, ki hoče laži in populizem in odrešitelje in nove in nove teorije zarote, internet, ki omogoča viralno širjenje strupa – Hitler bi si obliznil prste. Kar verjeti ne bi mogel – stvari so lahko tako preproste. Ljudem bi zlahka bral misli. Zlahka bi govoril njihov jezik. Zlahka bi kanaliziral njihovo jezo. Vse bi delalo zanj – laži, teorije zarote in algoritmi. Facebook, Twitter in Instagram.

»Nasploh je umetnost resnično velikih ljudskih voditeljev v vseh obdobjih v prvi vrsti v tem, da pozornosti ljudstva ne razdrobijo, ampak jo vedno usmerijo le na enega nasprotnika,« je zapisal v Mein Kampfu. Zdaj bi pozornost ljudstva zlahka usmeril le na enega nasprotnika.

»Zato je treba številne navznoter različne nasprotnike vedno povezati, tako da se bo množici lastnih privržencev zdelo, da se borijo samo proti enemu sovražniku. To krepi vero v lasten prav in stopnjuje ogorčenje do napadalca in njegovega prav.« Zdaj bi ljudem zlahka krepil vero v lasten prav.

»Sposobnost dojemanja velikih množic je precej omejena, razumevanje je majhno, nasprotno pa je pozabljivost velika. Zaradi teh dejstev se mora vsaka učinkovita propaganda omejiti le na nekaj točk in jih kot gesla toliko časa uporabljati, da si bo tudi zadnji pod določeno besedo lahko predstavljal prav tisto, kar hočemo.« Zdaj bi ljudi zlahka prepričal, da bi si pod določeno besedo predstavljali natanko tisto, kar bi hotel.

Hitler se je – tako kot Goebbels, njegov propagandni minister – zavedal, da je propaganda naravno stanje politike. Kot je zapisal Goebbels: »Umetnost propagande je ravno v tem, da je zmožna prebuditi domišljijo množice, in sicer s tem, da se obrača na njena čustva, da poišče prikladno psihološko obliko, s katero bo pritegnila pozornost ljudskih množic in potrkala na njihova srca.«

Danes bi se zlahka obrnil na čustva množic. Zlahka bi pritegnil pozornost ljudskih množic. In zlahka bi potrkal na njihova srca. »Ne pozabite, da je treba na ljudi narediti vtis.« Zdaj je njegov čas.