Jemanje hrane iz ust romskih otrok

Ministrica za izobraževanje Simona Kustec (SMC) je pred dnevi odšla na delovni obisk v Kočevje. In pokazala razumevanje za stališča številnih lokalnih oblasti v jugovzhodni Sloveniji, ki želijo romski skupnosti vladati s tršo roko, kot to omogoča veljavna zakonodaja.

Ministričin gostitelj, župan Kočevja Vladimir Prebilič, je ob njenem obisku povedal, da je obiskovanje osnovne šole »tudi dolžnost, in če se ta ne izvaja, morajo iz tega naslova prihajati sankcije«. Prebilič spada med tiste lokalne politike, ki menijo, da bi se staršem romskih otrok, ki ne hodijo redno v šolo, morali odvzeti socialni transferji, socialna pomoč, otroški dodatki. Ministrica pa je k temu dodala, da gre z ukrep, o katerem »zelo resno razmišljamo in ga bomo tudi ustrezno regulirali«.

Ne gre za novost. Župan Krškega Miran Stanko je recimo leta 2017 v intervjuju za Mladino pojasnjeval, da bi starši romskih otrok, ki ne hodijo v šolo, »morali biti kaznovani v denarju«, in sicer »z izgubo otroškega dodatka«. Prva ministrica za izobraževanje, ki je pokazala razumevanje za takšno discipliniranje romskih družin, je bila ministrica v Cerarjevi vladi Anja Kopač Mrak (SD), ki je med drugim dejala: »Če starši ne poskrbijo za to, da otrok redno obiskuje osnovno šolo, se poraja dvom tudi o tem, ali bo otroški dodatek, namenjen preživljanju, vzgoji in izobraževanju otroka, porabljen za te namene.«

K temu lahko dodamo le, da starši, ki jim bo odvzet otroški dodatek ali kak drug socialni transfer, tega denarja po tem zagotovo ne bodo več mogli nameniti za preživljanje ter vzgojo in izobraževanje otroka. Saj sredstev ne bodo dobili. Poleg tega gre za dodatno kaznovanje romskih družin. Šolska inšpekcija namreč Romom, katerih otroci šole ne obiskujejo redno, izreka po 500 evrov denarne kazni. Gre za kazni, ki jih je sicer od ljudi brez prihodkov težko izterjati, kljub temu pa se zapišejo kot dolgovi, ti pa soustvarjajo začarani krog revščine.

Da je bistvenega pomena za izhod iz revščine zvišanje izobrazbene ravni pri Romih na Dolenjskem in v Beli krajini, ni dvoma. So pa poti do uresničitve tega cilja različne in tudi stopnja njihove učinkovitosti je različna. Ena pot je ta, ki jo podpira ministrica Kustečeva. Druga ne predvideva »jemanja« sredstev, pač pa vlaganje. Vlaganje v projekte, prek katerih bi država starše ozaveščala o pomenu izobrazbe ter otrokom zagotavljala dodatno pomoč na poti do nje. Katera pot se zdi bolj človeška, humana in utegne prinesti boljše rezultate, ni dvoma.

Metka Naglič iz organizacije Amnesty International Slovenije pa opozarja, da je »skrb zbujajoče in frustrirajoče pomanjkanje razmislekov, kakšni so vzroki za to, da romski otroci ne hodijo v šolo – in da imajo tisti, ki hodijo, navadno slabe šolske rezultate. Na podlagi takih razmislekov bi bilo treba pripraviti strategije in ukrepe, katerih iskreni namen bi bil popravljanje slabe izobrazbene strukture romskega prebivalstva. Izbira le finančne ’palice’ v obliki odprave dodatkov tega ne le ne bo popravila, ampak bo kvečjemu še poslabšala življenjske razmere ljudi, ki so že tako v veliki večini odrinjeni na rob družbe.«